Micah Gaugh: The Blue Fairy Mermaid Princess

Africantape, 2013

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo drugi plošči tria newyorškega glasbenika Micaha Gaugha. Čeprav gre za svežo izdajo, pa se njenemu neobičajnemu in posebnemu zvoku pridružuje še dejstvo, da gre za posnetke, ki so nastali na treh koncertnih prizoriščih že pred slabima dvema desetletjema. In čeprav je vsaj avtor tega teksta glede imena Micah Gaugh danes še vedno slabo obveščen, nam The Blue Fairy Mermaid Princess tako ne pove kaj dosti o tem, kdo je Micah Gaugh danes.

Očitno pa je, da gre za večplastnega ustvarjalca, ki si je svojo pot v glasbeno ustvarjanje najprej kot pianist in nato še kot saksofonist že v mladih letih utrjeval s poslušanjem bopovskih jazzovskih mojstrov. Po tem, torej ravno skozi zadnji dve desetletji, ga najdemo v povezavah z odmevnimi ustvarjalci newyorškega downtowna, na primer Artom Lindsayem, ter mladostnim mentorjem Cecilom Taylorjem. In prav slednje ime je obenem povedno in nekoliko zavajajoče. Zavajajoče, če bi od pričujočega tria pričakovali ustvarjanje težko dohajajočih in odmaknjenih glasbenih prijemov. A tudi povedno, saj na posnetku srečamo Gaugha kot vsestranskega umetnika. Njegovo igranje klavirja se ne oddalji od navdahnjenih, a precej preprostih melodičnih spremljav, saksofonska igra se nad to povzpne z izmojstreno solistično igro, ki se dopolnjuje še s podobo pesnika, ki s svojo mešanico prepevanja in recitacije daje triu njegov poseben zvok.

K temu pa seveda ravno tako obilno prispevata druga dva člana tria. Kevin Shea, ki ga poznamo predvsem iz Mostly Other People Do the Killing ter Talibam!, kot tolkalec nastopa predvsem z ekspresivnim barvanjem. Tako se kljub relativno enostavnim pesmicam praktično nikoli ne prepusti klasičnemu jazzovskemu swinganju ter se nagiba k podčrtavanju njihove melodične osredotočenosti. Podobno se v maniri free jazzovskih manjših zasedb starejšega datuma umesti kontrabasist Daniel Bodwell, katerega teža v zasedbi sledi načelom skupinskega muziciranja in ne ostaja v zgolj spremljevalni vlogi.

Nenavadnost, čeprav nikakršna prelomnost ali revolucionarnost tria, pa je ravno v dejstvu, da je kljub načelom skupinske igre in osvoboditvi vlog instrumentalistov na sledi revolucije svobodno-jazzovskih zasedb. A če smo se v tem opisu naslonili predvsem na jazzovsko izročilo, pa to v resnici sploh ne velja za zvok, ki ga je tam v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja zabeležil snemalec. Lahko bi namreč izhajali kar iz besednjaka na primer avant-popa, še bolje pa kar iz raznovrstne mešanice žanrov in pristopov newyorškega downtowna. Ali pa dodali k temu dejstvo, da nekateri napevi tria, kot je na primer Oh When My Lady Comes, kar preveč očitno spominjajo na napeve šlagerjev iz izročila popa, čeprav odigrane z močnim bluesovsko izraznim poudarkom.

Trio Micaha Gaugha se tako dotakne momentov različnih izročil, močan melodični poudarek pa iz tira meče ravno Gaughov vokal, ki večino časa ostaja na nedoločljivi meji prepevanja in recitiranja. Zvok je predvsem prežet s performativno izraznostjo, ki trio nenazadnje dela neulovljivega, in zaradi česar si ga težko zamislimo zunaj konteksta žive izvedbe.