Mick Jenkins: Pieces Of A Man

Free Nation/Cinematic Music Group, 2018

Nocoj krožnik Tolpe bumov polnimo s koščki Micka Jenkinsa, ki je nedavno ponudil svoj drugi dolgometražec. Štiriletno ogrevanje od leta 2012 do 2016 in četrti mikstejp, kritiško cenjeni projekt Water[s], sta predstavila filozofsko kulminacijo in okvir, v katerem je Jenkins nato izdal prvenec The Healing Component, na katerem se je spopadel s konceptom ljubezni. »Pijte svojo vodo in ljubite,« nam je sporočal takrat še relativno sveži in obetavni južno-chicaški emsi, vsem svojim sotrpinom pa namenil zavedna sporočila, ki odsevajo vrednote afroameriških borcev za državljanske pravice, in postal član rap grupe s pomenljivim imenom – Free Nation.

Tudi tokrat obravnavani album Pieces Of A Man je naslov pomenljivo prejel po prvi studijski plošči velikega Gila Scott-Herona, in tudi Jenkins se s svojim delom uvršča v prvo ligo zavedne afroameriške rimane besede. Album celo odpre in v drugi del uvede s svobodnima verzoma o stanju družbe, naslovljenima Heron Flow, v katera nato vplete jazzovski instrumentarij, vzdušja prelivajočih se z jazzom inspiriranih podlag pa nato vzdržuje praktično skozi celotno plato. Tudi na ta način se Jenkins izreka o tesni povezanosti jazzovskega izročila in poglobljenega razmišljanja o problematikah modernega časa, ki traja še od let, ko rap ni bil niti v plenicah. Produkcijski roster na plati je Jenkins sestavil iz lokalno pomembnih producentov in uspešnih preteklih sodelovanj, tako na primer znova slišimo sodelovanja z ThemPeople, Kaytranado in BadBadNotGood, poskavtal je tudi nekaj povsem novih producentskih imen, dva bita pa je primaknil v sosednjem Detroitu bazirani Black Milk.

In kaj nam na teh bitih sporoča Jenkins? Podobno kot na prvem albumu se tudi tukaj ne obremenjuje preveč z bragadoso persono, če se že pohvali, je to duhovita samohvala skozi prizemljeno prizmo – v njegovem primeru ne slišimo izključnega nadcarjevanja nad ostalimi. Mick, kljub temu da vendarle je glavni car, doživlja tudi težke trenutke, se še vedno spopada in pomaga spopadati z vrsto tegob in se s tem postavlja v izobraževalno, elevacijsko vlogo. Eno od vodil ob vsem tem je vzgajanje kritične misli. Mick želi v mladino vtisniti zavedanje o fejk svetu, katerega sliko riše dobršen del komercialno uspešne kulture; o zahrbtni družbi, ki v ljudeh išče slabosti in ne prednosti; zavedanje, da se da temu upreti, a le ob predhodnem spoznanju resnične slike. V tem se zopet naslanja na afroameriško izročilo, med drugim na pesnico Gwendolyn Brooks, za pop-kulturne reference pa uporablja temnopolte športnike, igralce in druge vidne predstavnike afroameriške skupnosti, v eni od vrstic se znajde celo Colin Powell. Jenkins poudarja razlike med kvalitetami in kvantitetami, bliščem žarometov in praznimi hotelskimi sobami, govori o življenju na poti, o osebni rasti, predvsem svoji, ozira se v Micka iz preteklosti, ki je morda še dajal priložnost slabim praksam, napakam, in poudarja, da je vsak dan priložnost za nov začetek.

Avtor najbolj prepriča s svojo modrostjo, liričnim in raperskim delom, ki mu namenja tudi največ časa. Jenkins je ob snovanju plate Pieces Of A Man trdo delal na lastnem pisanju, že tako se smatra najprej za pisca, rap pa tu predstavlja predvsem prevozno sredstvo za dostavo. Teksti so gosti in notranje raznoliki kompoziti, sestavljeni iz obilice referenc, ki odkrivajo tančice z lažnih person, s fejk frendov, s hinavske družbe, a nikoli ne uperijo kazalca. Seveda še vedno na polno poha, pije svojo vodo, poskuša biti boljši človek, pozornost pa med drugim nameni tudi nedotakljivosti človeškega telesa. Že trenutek nepozornosti bo poslušalca spravil v zadrego zamujene priložnosti za dojemanje pronicljivih tekstov, ki so servirani z obilico občutka za tajming, a Mick se ne obremenjuje s kirurško natančnostjo, vsaj kar se tiče ritmike. Delivery diha, uporabljeni so tako prijemi nove kot stare šole - in z lahkoto potrdimo: Jenkins je mojster ceremonije.

Visoko kvalitetna, globoko osebna, kontemplativna in vase zazrta plata ponuja še cukrčke z gostovanji Ghostface Killaha, Corinne Bailey Rae in že omenjenih BBNG. Ponaša se z neverjetnim liricizmom v kombinaciji z edinstveno dostavo na zares lepi zbirki bitov, predvsem pa ponuja priložnost, kot je bil primer tudi ob prejšnjih Jenkinsovih izdajah, da poslušalec, potem ko se ujame v albumsko vzdušje, šele začne z razumevanjem sporočil, se k plošči vrača in se navzame Jenkinsovih motivov. Album je odlično izhodišče za globje razmisleke o primerih in nazorih, ki jih avtor ponuja, ter priložnost, da poslušalec z materialom ostane več mesecev. Album Pieces Of A Man je poln resnično dobronamernih, prizemljenih, življenjskih sporočil, vodil. Mick Jenkins je z drugim dolgometražcem še močneje potrdil, da je človek, ki mu je vredno slediti, in še utrjuje svoj položaj v prvi zavedno-raperski ligi.