MIKA VAINIO: MAGNETITE

Touch, 2012

Danes vam v Tolpi Bumov v pokušino ponujamo prihajajočo ploščo  finskega hrupneža – elektrofonika ekstremista Mike Vainia. Vainio se po enem letu spet vrača z dolgometražnim solističnim izdelkom, v vmesnem času pa je nanizal še EP ali dva ter vsaj eno diskografsko obeleženo sodelovanje, tokrat še najbolj avantgardno mreženo do sedaj, sodelovanje s Kevinom Drummom, Axelom Dörnerjem in Luciom Capecem na plošči Venexia.

Ta zadnji moment res široko zajetega spektra muzikalnih somišljenikov bi morda lahko vzeli kot izhodišče za preudarek motivacije audibilnemu prostoru, ki si ga Vainio na Magnetite jemlje kot bazo invazivne, a ne-gospodovalne sonične intervencije. Izhodiščni audibilni prostor plošče Magnetite je tišina. Ker pa pojav tišine kot elementarnega gradnika Vainiovih kompozicij ni nekaj novega, bomo njegove morebitne slušateljske preporode pustili ob strani in se prepustili zvočnosti plošče v lastnih okvirih.

Najprej. Vainiov šum je v jakostnem razponu od nič do polnega in čez izredno specifičen ter vzpostavlja sebi lastno specifično tišino. Ta tišina se skozi Magnetite sooča s tišino fonografsko reproducirane zvočnosti, s prostorom, ki prvo tišino obeležuje. Ta prostor ima spet svoj jakostni razpon. Tretja raven pa je tista, na kateri je Vainiova glasba vedno vzpostavljala svoj edinstven karakter. To je fizični zračni in drugače zapolnjeni ter vedno omejeni prostor na razpolago zvočnikom, ki so nujno potrebni za pojavitev glasbe, kot je Vainiova. Tišina, ki integralno in potencialno vzpostavlja ta tretji prostor, je šele tretja tišina po vrsti izvora zvoka, je pa to tišina, ki je tukajšnji fokus v odnosu nasproti Vainiovemu konkretnem materialu.

Plošča z začetkom uvede prostor kot praznino, rezano s perkusivnimi vpadi, ki uvedejo dogodek z domnevno stalno frekvenco. Vendar je frekvenca dogodka dovolj okorna, da poslušalca kliče na aktivno iskanje stabilnosti vzpostavljenega pulza in s tem dogodka znotraj zvočnega prostora, torej tudi prostora samega, skozi njegovo potencialno tišino.  V nadaljnji slabi uri Vainio ta prostor izkorišča za umeščanje različnih fenomenalnih komponent ustvarjene zvočnosti. Tako pravzaprav skozi dogodek definira razsežnosti in limite zvočnega materiala kot dojeto muzikalnega.

In najpomembneje. Vainiu skozi tako prediranje ovojnic tišine in prostora uspe ponovno afirmirati tisto eno - bistveno komponento svoje glasbene vizije. Volumen kot intenziteto fizične prisotnosti zvoka v prostoru ter prostor, ki ta volumen gosti. Tu morda tiči tudi izvor metafore magnetizma.

Nikakor se ne zavajajte, da ste to ploščo slišali, če je niste slišali na visoki jakosti. Tako mora biti. In tako je moment, ko mu to uspe obeležiti na posnetku, ki se predvaja v naključni dnevni sobi pod nujnim pogojem glasnosti, zmagoslaven moment podajanja muzikalne materije. In največja moč plošče Magnetite.