Miles: Faint Hearted

Modern Love, 2013

Perverzno bi bilo reči, da založba Modern Love praktično nikoli ne razočara in da si ob vsaki novi izdaji marsikdo oblizne ustnice, a kaj, ko tako pač je. V precejšen del njenih izdaj je bodisi kot samostojni umetnik bodisi kot del kolektiva ali dvojca vpleten Miles Whittaker, ki mu posvečamo nocojšnjo Tolpo bumov. Doslej je ustvarjal v kolektivih Daughter of the Industrial Revolution, Pendle Coven, Slant Azymuth, Suum Cuique in Demdike Stare ter samostojno pod imeni Millie, MLZ in DJ Miles. Leta 2011 je pod svojim imenom izdal prvi EP Facets, ki mu je sledil prvi dolgometražec, Faint Hearted. 

Ne glede na število preoblek in mask pa Miles Whittaker ne more skriti vpliva svojih vzornikov in zvoka, ki je z leti dobil patino in prepoznavnost. Širina tega producenta sega na praktično vsa polja elektronske glasbe, njegov zvok pa je ovit v zloveščo, hladno tančico skrivnosti, ki je na meji okultnega. S takšno estetiko se je Miles še najbolj »proslavil« v projektu Demdike Stare, v okviru katerega od leta 2009 skupaj s Seanom Cantyjem premikata meje elektronske glasbe. 

Album Faint Hearted, ki se mu posvečamo danes, je tako raznolik, kolikor preoblek v svoji komodi skriva njegov avtor. Začne se nalomljeno – s komadom Lebensform, ki je milejša variacija estetike, ki sta jo s Cantyjem ustvarila na prvem v seriji EP-jev Testpressings in ki v spomin prikliče Muslimgauzea. Nato s sunkovitim rezom prestavi na hipnagogično kontemplacijo in nas s ponovnim rezom vrže v techno vrhunec plate, iz katerega preveva zapuščina Plastikmana. Zatem se ponovno potopimo v globoke in temačne ambiente ter šume, ki nekako ne morejo ostati samo to, temveč se izvijajo in na koncu tudi prelevijo v male ritmične pošasti.

V melodičnem smislu sta najbolj artikulirana Rejoice in Archaic Thought Pattern 1, na albumu pa zapolnita prostor, brez katerega bi obtičal zgolj v preklapljanju med ambientom in ritmom. Na koncu seciranja se ustavimo še pri zadnji kompoziciji Loran Dreams, ki jo poslušamo v podlagi. Z njo se sklene paleta zvokov in zapuščine obdobij, ki jo je Miles združil na albumu Faint Harted. Ta se konča z elektronsko pogrebno koračnico na vesoljski ladji in zaokroži sprehod iz sedanjosti v preteklost ter spet nazaj. Kljub temu, da je takšna raznolikost, kot si jo je Miles privoščil na svojem prvem albumu pod tem imenom, dvorezni meč, saj lahko kaj kmalu najde pot v kaos, mu v drugi polovici plate znotraj valovanja med žanri vendarle uspe ujeti ravnovesje, ki bi moralo marsikatera ušesa prepričati v večkratno poslušanje celotnega izdelka in potapljanje v porušene zvočne pokrajine.