Milo: who told you to think?​?​!​!​?​!​?​!​?​!

Ruby Yacht, 2017

Obče mesto je, da je klišejsko reči, da se nekdo izogiba vsem klišejem. Pa vendarle Milo z albumom who told you to think??!!?!?!?! zavzema položaj, na katerem je tovrsten kliše treba tvegati in od znotraj zaobrniti obče mesto.

Milo je reven črnec, ki ni gangsta, ampak prekarec v kreativni industriji. Zveni kot nekdo iz predmestja, vendar je rojen v družini, v kateri je otrok prišel zelo zgodaj in v kateri sta bila oba starša izključena iz srednje šole. Uporabo avtobiografskih podatkov upravičujemo z rapom samim in s preostankom teksta. Bere Nabokova in pozna visoko umetnost, poseduje kulturni kapital, ki pa ne prehaja v ekonomskega. Kljub izobrazbi ni kulturni elitist. Ima visoke pesniške sposobnosti, a niti približno ni larpurlartist in kljub filozofski izobrazbi se ne izogiba hiphoperskemu avtenticizmu. Še več, vse stavi nanj. Najbrž bi lahko našteli še več navideznih protislovij, ki se z albumom who told you to think ??!!?!?!?! sestavijo v izjemno koherentno sliko iz besed in zvokov.

Kot da se Milo zaveda protislovij znotraj lastne prakse in želi v njih za vsako ceno vztrajati. Položaj, ki ga definirajo protislovja, predstavlja nekakšen glitch v simbolnem redu. In ravno to, vztrajanje v območju med simbolno in biološko smrtjo, ki ga Lacan opredeli preko koncepta gona smrti, vztrajanje v položaju prikazni, je nekaj, kar je ključna poteza albuma. Milo pravi: »bet my barbaric yawp'll echo through the ages«. Ali: »guess I'll keep rapping until they toe-tag me«. Ali, še bolj zgovorno: »When suffering was normalized, I Flourished in the lag time«. Onkraj simbolne smrti: »I don't know my name. I don't need an identity to emcee. I don't need a passport to emcee. I don't need a license to emcee«. Prikazen, ki vztraja v življenju: »The job of resurrectors is to raise the dead«.

Strast, ki se kaže v vztrajanju v svojem simbolno nemogočem položaju je korelativna z dvema tipa političnosti. Ena je političnost opisov in deklarativnih izjav, druga pa političnost poezije, pesniškega jezika. Razmerje med njima je tudi tema, ki se je Milo dotika. Kljub velikemu besednemu zakladu ne želi narediti albuma sestavljenjega zgolj iz navdušujočih zgodb in ko se pojavi ugodje v brezmislu teksta, vedno nastopi tudi nek metanivo, ki to ugodje reflektira in ustavi.

Vendar pa ta samoblokada pesniške moči ne blokira. Pride do določenega prelivanja pesniškega ter deskriptivnega in deklarativnega, s katerim je v zvočnosti asociacij mogoče najti neomejene razširitve začrtanih duhovnih krajin, ki se usidrajo z že omenjenimi izjavami in opisi. Milo je utesnjen zaradi stanovanjskega problema, ameriškega političnega kaosa in krize ameriške identitete, v istem hipu pa je tudi v stanju notranje širine. Hkrati v stiski in v širjavah. Čeprav govori kot prikazen, je natanko jasno, kje je mesto te prikazni in prav to je najbolj boleče.

Minimalizem podlag ni zastavljen kot nekaj, kar bi bilo v direktnem nasprotju z megalomanijo mainstreama. Prej je povezan z določenim bolj samozadostnim dostojanstvom. Komade občasno spremljajo melodije, ki bi jih bilo težko natančno umestili med melanholijo in radost. Ki artikulirajo natanko tisto stanje med dvema smrtma, tisto ambivalentnost. Tujost in domačnost mesta, s katerega Milo rapa. In glitchi, ki se pojavijo tu in tam, ne delujejo kot tehnika razsuvanja vsake harmonije, kot dekonstrukcija ustaljenih zvočnih vzorcev, temveč kot začasna potujitev, ki se znova podomači, ki v neujemljivosti igre med domačim in tujim dosega ravno najvišjo stopnjo tujosti.

V tem albumu dvoumnosti, ki ves čas beži in uhaja ter se znova vrača, s tem napetim dinamizmom pa tudi vztraja, je, če smo malce patetični, neka nevsakdanja duhovna moč, ki deluje obenem kot simptom, kritika in avtentično preseganje svojega časa.