MIMIKA MAK MURTIĆ ENSEMBLE: A Place Glowing a Brilliant Red

Samozaložba, 2015

Konceptualni projekti znotraj jazza niso taka redkost, kot bi se ob površnem pogledu nemara komu zazdelo. Tudi niso novost, saj v zgodovini beležimo vrsto tovrstnih albumov, ki so z zvokom in besedo – praviloma z naslovi skladb, a tudi s pesmijo in poezijo – pripovedovali ponavadi angažirano zgodbo, katere rdeča nit se je vila skozi celoten album. Naj tukaj na hitro od legendarnih imen omenimo le Charlesa Mingusa, od modernejših snovalcev pa vsaj Roba Mazurka, ki ga bomo pri nas prav kmalu lahko slišali z enim takih albumov.

Razumljivo pa je, da so taki projekti zelo zahtevni, saj ponavadi vključujejo večje število glasbenikov, katerih vloge je v celotnem zvočnem spektru treba premišljeno določiti in jih nato še bolj premišljeno voditi. Enako oster in bister um mora imeti vodja takega projekta, ko gre za izbiro koncepta ali teme, ki jo kani zvočno upovedati. Če povzamemo: dobro sestavljena konceptualna dela ponavadi dobimo od že izdelanih, starejših in zrelejših glasbenikov. Posledično smo skeptični, ko slišimo, da se kak glasbenik podaja v tovrstno pustolovščino v svojih mladih letih ali celo kar na začetku glasbene poti. In ko se izkaže, da ni bilo razloga za skepso, smo kajpak še bolj veseli, kot če bi šlo za kakega veterana …

Tak je primer leta 1988 rojenega zagrebškega skladatelja in saksofonista Maka Murtića, sicer vnuka znanega slikarja Eda Murtića, ki se je po krajšem delovanju v Zagrebu odpravil na študij glasbe v London in tam leta 2010 ustanovil moderni mednarodni big band oziroma ansambel, kot mu sam pravi. Svoj Mimika Mak Murtić Ensemble je takoj zastavil konceptualno in tudi multimedijsko, saj se ansambel, katerega število članov variira od osmih tja do dvajsetih, pojavlja tudi v filmskih in teatrskih produkcijah. Prvine filma in teatra so prisotne tudi na koncertih, saj zasedba svoje zvočne štorije pripoveduje v kostumih in včasih podprta s filmskimi projekcijami.

Murtić je za jedro svojega zanimanja postavil razvoj človeka, če povemo bolj splošno. Natančneje povedano se je prva Murtićeva suita From Scratch to Structure, ki jo je objavil tudi na prvencu, ukvarjala s poljedelstvom, glasbeno pa se je med drugim navezoval na hrvaško tradicionalno glasbo iz Medžimurja. Zaradi slednjega so v reviji Time Out njegov slog poimenovali »Balkan space jazz«. Sam se sicer s tem poimenovanjem strinja, saj vsebuje tako pojem balkanske muzike kot aluzijo na znanstveno fantastiko, a pravi, da se njegove glasbene korenine in navdihi ne nehajo na Balkanu. Kot vplive navaja Duka Ellingtona, Charlesa Mingusa in Gila Evansa, če se za hip ustavimo pri jazzerjih, a tudi Bowieja, afriško, azijsko in indijsko tradicionalno glasbo, od sodobnih slogov pa vsaj metal in hiphop.

Omenjeno suito je ansambel le dve leti po ustanovitvi, torej leta 2012, predstavil na cenjenem London Jazz Festivalu. Obenem pa je zasedba zaigrala nekaj skladb z novega projekta A Place Glowing a Brilliant Red, ki je letos izšel tudi kot samozaloženi album. Naslov albuma se nanaša na planet Mars, ki je ogrodje tokratne Murtićeve zvočne drame. Zamislil si je namreč nek hipotetični bodoči svet, v katerem bomo raziskovali Mars in iskali nove možnosti preživetja. Zgodba torej, ki je ravno v zadnjem času znova prišla na naslovnice časopisov.

»Distopična urbana jazzovska suita«, kot jo Murtić imenuje, se gibko razvija v dobro uro trajajočem albumu. V srž zgodbe nas popelje tako naracija kot petje Murtićeve življenjske spremljevalke Maje Rivić, ki je sicer pela že v leta 2008 ustanovljenem Murtićevem zagrebškem bendu Kreol. Aranžmaji so večslojni in v enaki meri izpostavljajo različne sekcije velikega ansambla. Enkrat so to vokali, drugič pihala ali trobila, tretjič spet precej rockovske kitare in ritem sekcija.

Zasedba ves čas ohranja intenzivnost in dinamiko celotne suite, ki jo sestavljajo številne krajše razlagalne predigre in, pogojno rečeno, pravi komadi. Slednji občasno zazvenijo v melanholičnem vzdušju, a še bolj je slišati vznesenost. To svečanost pa marsikje zamenjajo staro dobro swinganje ter namigi na starinske jazzovske aranžmaje in vokalne tehnike. Odlika Murtićevega ansambla je v tem, da je različne vplive ter stare in nove sloge sestavil v malone brezšivno celoto, katere nosilni sestavni deli lahko živijo samostojno življenje tudi zunaj celote in brez okvirne zgodbe. Tako kot želja po vnovičnem občutenju zaokroženega zvočnega izleta do Marsa in nazaj nas bodo k tem albumu vlekle simpatične in zapomljive nosilne melodije, učinkovita prepletanja pihalnih in trobilnih rifov, pretkano tkanje dramatične intenzivnosti in, kar je za današnji jazz bolj redko, občutek za pesem.