Model Home: One Year

Disciples, 2020

Po slabih treh letih ustvarjanja se zdi, da se dvojcu Model Home naposled odpirajo vrata iz podtalja domačega Washingtona D. C. Prav s ploščo One Year, ki jo je junija izdala podzaložba britanskega Warp Disciples, si je namreč pridelal kopico pohvalnih recenzij na uglednih glasbenih portalih in primerjave z aktualnimi (ob)raperskimi posebneži, kot so JPEGMAFIA, Death Grips, Clipping in Shabazz Palaces. Ti imajo razen tega, da se lotevajo izvirnih izpeljank hiphopa, sicer bore malo skupnega, nekaj podobnega pa velja tudi za dvojec Model Home. Ob prvem stiku z njegovo ekscentrično glasbo, o kateri po navadi pišejo v kontekstu abstract, cloud in avant rapa ali pa – najbolj pavšalno – kar leftfield rapa, bi lahko sklenili, da se je dvojec preprosto odločil, da bo počel nekaj povsem drugačnega. Ampak ne le zaradi drugačnosti. Ko povežemo vse niti, ki jih vokalist oziroma raper NappyNappa in beatmaker Pat Cain spletata v kakofoničen zvočni klobčič, postane namreč hitro jasno, da bi se do prav takega ali pa vsaj zelo podobnega izraza verjetno lahko dokopala tudi brez morebitnih vplivov prej omenjenih ustvarjalcev. V svojem početju sta avtentična in celo logično nadaljevanje D.C.-jevega podtalnega DIY etosa, ki so ga v osemdestih popularizirali tamkajšnji punkerji in hardcorovci.

Kako se je dvojec znašel pri Warpovi podzaložbi Disciples, katere polovico kataloga za zdaj polnijo prej neobjavljene plošče elektronskega radikalneža Bogdana Raczynskega, ni znano. Očitno pa sta pri izidu plošče One Year ubrala podobno strategijo kot pred dobrim desetletjem njun daljni založniški kolega Oneohtrix Point Never, ki je na sceno prodrl s kompilacijo svojih zgodnjih posnetkov. Tudi plošča One Year je zbirka skladb z dvojčevih prvih osmih mikstejpov, pri čemer ni povsem jasno, kateri kriterij je narekoval izbor. Na eni strani so se na plošči znašle kompaktnejše in bolj dodelane skladbe, na drugi pa abstraktnejše, na podlagi česar bi lahko sklenili, da je plošča preprosto nekakšna dvojčeva glasbena vizitka – ali pa je to bila vsaj do tistega trenutka, ko se je zaključil proces izbora. Od takrat sta namreč objavila še deset novih mikstejpov in dve bolj zaokroženi plošči, zadnjo z naslovom SE pred mesecem dni.

Velika produktivnost je deloma posledica njunega ustvarjalnega procesa, ki sloni na impro sešnih, na katerih Cain s svojimi elektronskimi in beatovskimi akrobacijami narekuje tok Nappovih spontanih rim in spoken worda, ki pa pod težo efektov, distorzije in dodatnega urejanja na površje zelo zelo redko pokukajo v jasno artikulirani obliki. Tukaj lahko vzporednico povlečemo s Sensationalom, ki se je vedno raje kot z vsebino povedanega ukvarjal s flowom in celostno podobo svojega izraza. Zdi pa se, da celo Sensational, ki so mu beate oziroma zvočne podlage krojili ekstremisti, kot sta zasedbi Autechre in Koyxen, ni bil nikoli postavljen pred tako zahtevno preizkušnjo kot Nappa v sodelovanju s Patom Cainom. A glede na to, da so Cainov posluh bolj kot hiphop izoblikovali industrial, punk, noise in ekstremna elektronika, to niti ni presenetljivo. Na tem mestu je treba poudariti, da dvojec ne ustvarja zaprt v vakuumu Cainovega studia. Čeprav se D. C. in okoliška okrožja zaradi demografskega prereza ne morejo ravno pohvaliti z nočnim, boemskim, podtalnim dogajanjem, se tudi tam v zadnjih letih na noge postavlja vse bolj povezana scenica glasbenih avanturistov. Med njimi denimo izstopa producent in beatmaker Andrew Field-Pickering alias Max D, ki se pod svojim ritmičnim alter egom Dolo Percussion pojavi kot gost v prvi skladbi s plošče One Year, pred nedavnim pa je pri svoji čislani založbi Future Times, dvojcu objavil tudi povsem novo ploščo.

Ja, reference dvojca Model Home oziroma izraza, s katerim se predstavi na plošči One Year, je treba najprej iskati v aktualnem glasbenem dogajanju v D.C.-ju, ki se vsaj deloma spogleduje s tamkajšnjo punkovsko preteklostjo, pa tudi nekoliko novejšim pojavom avtohtonega washingtonskega »go-go rapa«. Hkrati pa se sama od sebe – posebej fanom omenjenega Sensationala – ponuja tudi primerjava s hiphoperji, ki so se v začetku devetdesetih družili okoli kultne založbe WordSound. Cain s svojimi beati, ki so pogosto potopljeni v umazane dubovske odmeve, dekonstrukcijo in surovo, lo-fi produkcijo via cassette tape, s katero le še poudari klavstrofobičnost Nappovega razdrobljenega flowa, nedvomno močno spomni na wordsoundovce. Razlika je v osnovi le ta, da so producenti beate takrat rezali s samplanjem, medtem ko Cain svoje praviloma oblikuje z modularnimi sinti, na račun katerih je izraz dvojca Model Home že v izhodišču slišati mnogo sodobneje. Ob vsej količini materiala, ki ga redno objavljata zadnji dve leti, bi lahko bil izbor sklad, ki so končale na kompilacijski plošči One Year, drugačen, toda tudi tak, kot je, ponuja zelo lep pregled dvojčevega dosedanjega dela.