Molly Nilsson: Extreme

Night School Records in Dark Skies Association, 2022

Švedska umetnica Molly Nilsson je po skoraj dveh desetletjih glasbenega ustvarjanja pri lastni založbi Dark Skies Association izdala deveti album Extreme. Producentkina glasbena izkustva in žanrske okvire je izpopolnilo življenje v Berlinu, kjer je po selitvi začela delati v garderobi zloglasnega kluba Berghain. Ravno to ji je omogočilo večji vpogled v elektronsko glasbeno sceno in s prvencem These Things Take time iz leta 2008 je umetnica hitro pridobila privržence, zlasti na kvirovski sceni. V glasbeni svet se je zapisala s fuzijo zanjo značilnega sint popa, popa in elektronike, natančneje s sočasnim prepletanjem razgibanih melodij in nežnega vokala. Na najnovejši plati ponuja 11 sintetičnih skladb, ki kakor njena pretekla dela spominjajo na pesmi iz osemdesetih let.

Njej sintpopovsko sorodni ustvarjalci so na primer Erotic Harry, Julia Holter in Laurel Halo, sočasno pa gre žanrsko vzporednico iskati tudi z bolj poskočnimi in plesnimi deli umetnikov, kot so Velvet Condom in End of Data. V primerjavi z naštetimi glasbeniki Molly reinterpretira pop glasbo. Pečat njenega zvoka so repetitivni sint vzorci, tokrat pa se je od sorodnih ustvarjalcev odmaknila s feministično težnjo. Boj proti patriarhatu in seksizmu kot temeljih sodobne družbe v takšni meri ni izpostavljen v preostalih sorodnih žanrskih delih. Slednja se vsebinsko gibljejo med retrospektivnim čutenjem in nostalgijo, posledično pa na poslušalca ne vtisnejo protestnih vrlin.

Na najbolj poznanih albumih, kot sta History in Zenith, Nilsson tematsko niha med izgubljenimi svetovi in ljubezenskimi vzorci brez jasnih izidov. Nasprotno se na sveži izdaji konceptualno sunkovito obrne in opeva sunkovito, eksplozivno moč. Težnja po večji samostojnosti in samozavesti je ključna za ploščo Extreme. Moč predstavi kakor samoiniciativno silo znotraj posameznika, ki slednjega potiska k borbi za lastna prepričanja. Masiven zvok kitare, prepleten z žalostnimi vokali, poslušalca povzdigne nad otožni svet, mu vlije samozavest in ga opolnomoči. 

Molly ponazarja svet, ki žensko kritizira in ji ne pusti živeti v njeni polni moči. Slednja tematika je najudarnejša v skladbah, kot sta Absolute Power in They Will Pay. Obe s hitrejšim tempom, distorziranimi akordi in nostalgičnim vokalom simbolizirata moč, drugje pa umetnica spominjanje zamenja z mero upravičene agresije in z glasom ustvarja zvočno disonanco. Položaj ženske v današnjem svetu prikazuje v Earth Girls podobi patriarhalnega sveta, v katerem zanjo ni prostora, svoje izhodišče pa začini z ljubeznijo do svoje maternice v štiklu Fearless Like A Child, s katerim simbolizira borbo za telesno avtonomnost žensk.

Umetnica s svojo direktnostjo poslušalca poziva k samorefleksiji. Neposrednost besedil je tudi glavno sredstvo, s katerim je dosežena raznovrstnost albuma. Z eksplicitnostjo je dvignila raven svojih nežnih melodij, z uravnavanji veselih sint melodij, nostalgičnega vokala in plastenja drugih inštrumentov pa izraža glasbeno moč. Vsestranskost producentke se na primer pokaže na polovici albuma z delom Intermezzo x – Wheel Of Fortune, s pomočjo katerega plato žanrsko še bolj razdrobi, saj gre za inštrumentalni elektronski komad s hitrim tempom.

Navkljub sunkoviti spremembi v vsebinskem izražanju, je skupni imenovalec s preteklimi izdajami še vedno v otožnosti in hrepenenju po boljšem. A s prepletom glasbenih podob, žanrov in besedil uspešno prikaže pretvorbo v stanje samozavedanja moči individuuma. Dodana vsebinska moč besedil odlično sovpada z Mollyjinimi težkimi kitarami, basovskimi in sint linijami, njihova težnja po slišnosti pa uspešno tvori nove glasbene odtenke v avtoričinem malodušnem glasbenem svetu.