Morvern: Welcome to Hell
ŠOP Records, 2023
Življenje se konča – umremo. Ker smo se imeli v življenju malo preveč fino, nas ob vstopu v nebesa zavrnejo in nas prav nehvaležno napotijo južno, v pekel … Tam pa nas – čakaj, kaj? – nasmejan in s kitaro v rokah pričaka Trboveljčan Jan Cizej s svojim bendom Morvern.
Morvern je bil na začetku Cizejev solo projekt, in večina iz nebroja glasbenih izdelkov – albumov ali pa mikstejpov –, izdanih pod tem imenom, predstavlja Cizejevo avtorsko delo. Ob vedno številnejših sodelovanjih z indie tovariši, med njimi z Damjanom Manevskim iz skupin LELEE in Rush to Relax ter Erikom Kerpanom iz Long Dumb Voices, pa je leta 2021 prerasel v bend. Postava tega benda je doživljala spremembe in preporode, to pa se je zmerom odražalo tudi na njegovem ustvarjalnem izložku.
Po raznorodnih menjavah se je tako konsolidirala tokratna postava. V njej so poleg Cizeja še: Nejc Čulk oziroma People I'm Not in Cizejev prijatelj še iz časov skupine HAY, Vasja Onič oziroma Ujma, Luka Ivezić oziroma Mr. Smith in Miha Konrad oziroma Izprve, ki je tudi idejni vodja projektov Only Space ter project xm1. All-star nabor ljudi, ki so že prej ustvarjali samostojno, skratka – z malo, a ne preveč pretiravanja lahko Morvern v tem sestavu označimo za superskupino.
Če je Cizej sprva ustvarjal s sicer edinstvenim zvenom, ki pa močno evocira Maca DeMarca – glej album Intentalo de Nuevo –, je skozi čas vedno pogosteje vklopil distorzijo. Tako je prepotoval pot, kot se je ob priliki izrazil kolega Lenart Sušnik iz kulturne redakcije, od hipurja do pankurja. Ko je letos marca izšel singel Broken Back Johnny, ki je napovedoval novo plato, je sprememba naravnost bíla v oči. Lanskoletna izdaja King Toro in pred tem še Captain Trips sta tako kazali težnjo po razvoju v določeno smer, njen – dozdajšnji – vrhunec pa lahko slišimo na Welcome to Hell.
V album nas uvede zaklinjajoča iniciacija v pekel, nekakšen predgovor k dejanski stvari – toda dejanski ton postavi singel Deny, Attack & Reverse Victim & Offender. Njegovo garažnorockersko dvoakordno žaganje spremlja solo kitara, ki je na albumu povzdignjena na privilegirano mesto, in tu moramo Morvernu priznati najočitnejši napredek: melodije kitarskih solov so premišljene, spevne in so zato vrhunci komadov. Ta vidik je do skrajnosti prignan v zaključni skladbi Goodbye Hell or How I Learned to Love the Apocalypse, toda tokrat bolje deluje na vrhu energične distorzične osnove.
Poleg garažne neposrednosti, kot jo poznamo s slovite kompilacije punka-pred-punkom Nuggets, sta na albumu prisotna še momenta krautrockerskega gruva in psihedelične čudnosti. S tem mislimo preprosta, a odbita besedila, pa tudi menjave tempa v komadu Weird Dreams, tunelu sintesajzerskih valov in harmoničnih večglasij, ter nepredvideno catchy repeticijo v komadu Rogue Mugger. Sicer se najočitneje zarisuje primerjava s sodobno kalifornijsko zasedbo Osees, potem ko so zapustili svoje freak folk začetke. Toda slišimo lahko tudi vplive starejših ameriških, britanskih in nemških skupin iz sedemdesetih in osemdesetih. Album se žanrsko tako umešča v nekakšno zunajzgodovinsko presečišče različnih gibanj, ki pa so v skladbah plate Welcome to Hell skolažirana, usklajena in zglajena v stilizirano celoto.
Stiliziranost albuma je ena glavnih značilnosti novega Morverna. Ob neskromnem naslovu, uvodnem komadu in plamenih na naslovnici, ki jo je oblikovala Maja Poljanc, dobimo vtis nekolikšne pretiranosti, zaradi tega pa ironičnosti oziroma neavtentičnosti. Kot da bi se skupina nekako pretvarjala in se namenoma preoblačila v trash estetiko, da bi lahko svojo muziko prodala kot »nepričakovano« dobro. Album sicer simulira pristnost, a podobno kot ob vožnji na vlakcu smrti ali gledanju B-movie grozljivk s slabimi posebnimi efekti se le stežka predamo suspenzu dvoma.
Ne gre za to, da bi albumu očitali, da glasba na njem ni dobra, prej bi lahko zapisali opažanje ali vsaj vtis, da skupina tega ne verjame povsem. Prav zato ji težko povsem verjamemo tudi mi. Morvern je že vodilni projekt »svoje klase« – ob manj pretirani stilizaciji in samozavestnejši subjektivni poziciji pa bi kot poslušalci tudi lažje »padli noter«. Čas je torej, da se Morvern začne dojemati kot kos drugim projektom znotraj svojega žanra, tako kot sta to uspešno storila Balans in Drone Emoji, pa še marsikdo.
Po enakomernosti poslušanja od začetka do konca je Welcome to Hell eden najdoslednejših izdelkov skupine Morvern. Jan Cizej je mož z izrednim kreativnim gonom, njegov projekt pa je, kot kaže, v tokratni sestavi izkoristil adute vseh svojih članov. Čeprav resda ne vstopamo ravno v pekel, ampak zgolj v distorzirano psihedelijado, nam skupina obeta originalno mešanico žaganja in soliranja, vsekakor vredno pozornosti. Smer, ki jo zarisuje bendova trajektorija, v nas vzbuja optimizem, nadejamo pa se tudi, da ji bo v bodoče ustrezala tudi bendova malenkost večja prepričanost vase oziroma zvestoba temu, kar ustvarja.
No, torej. Welcome ... to hell.
Avtorica naslovnice: Maja Poljanc (@polanski_maja)
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj