Mostar Sevdah Reunion: Tales From a Forgotten City

World Connection/Snail, 2013

V Sloveniji smo na koncertnih odrih dokaj redno sledili novostim svojevrstnega preporoda sevdalink. Sami junaki današnje oddaje, zasedba Mostar Sevdah Reunion, so se predstavili na Drugi godbi leta 2001 ter kasneje tudi skupaj z zdaj pokojno Ljiljano Buttler. Nastopili so tudi na prvem slovenskem koncertu Amire Medunjanin, ki so ji veliko pomagali pri uveljavljanju. Nemara najbolj eksperimentalnega med novimi glasovi sevdaha, Damirja Imamovića, pa smo slišali večkrat, in sicer malone vsakič v različnih kombinacijah. Če temu prištejemo odlično domačo zasedbo Sedef, lahko rečemo, da smo kar na tekočem pri »padanju v sevdah« ...

Naše poznavanje trenutnega stanja v reinterpretaciji stare bosanske ljubezenske pesmi smo lahko dopolnili prav nedavno, 10. julija, ko smo znova lahko prisluhnili bendu Mostar Sevdah Reunion. Tisti, ki spremljajo zgodovino tega benda, ki malone farsično ponavlja zgodbo danes etnično razdeljenega Mostarja, vedo, da je bend razpadel na dve frakciji. Konec koncev je to stara novička, saj smo že ob prvem slovenskem nastopu Amire leta 2008 poleg nje in njene skupine slišali tudi tisti del Mostarcev, ki ga vodi producent Dragi Šestić, medtem ko je vodenje drugega dela med seboj skregane skupine takrat prevzel Mustafa Šantić.

Ob tem dvojnem nastopu z Amiro se je bend celo preimenoval v Café Sevdah, saj so se člani benda med drugim kregali tudi okrog pravice do rabe izvirnega imena. Da bi bila zmeda popolna, se je omenjeni Café Sevdah znova poimenoval v Mostar Sevdah Reunion in v letih 2007 in 2008 sta kar obe frakciji, vsaka z enakim imenom, objavili novi album … Kakor koli, ne ravno lepa zgodba, ki ni nič kaj nenavadna v glasbenem poslu. Z njo se na tem mestu sedaj nima smisla več ukvarjati, lahko jo le izkoristimo, da povemo, da se Šestićevi različici zasedbe razkol in, domnevamo, njegove mučne posledice, niti najmanj ne poznajo, ne na odru, ne na plošči.

Zasedba je seveda pošteno prenovljena. Od izvirnih članov, ki so v bendu od samega začetka, so tukaj poleg Šestića še kitarista Mišo Petrović in Sandi Duraković ter bobnar Senad Trnovac. Največja in najbolj slišna pridobitev je doslej neznani pevec Nermin Alukić – Čerkez s prijetnim, božajočim baritonom, ki pa ga dostikrat učinkovito sooči z gostujočimi pevci in pevkami ali mešanim spremljevalnim vokalom.

Tako kot na nedavnem koncertu, je vokalnim partom dodeljena enaka veljava kot inštrumentalna. To si bend ne nazadnje lahko privošči na dobro uro trajajočem albumu s kar nekaj daljšimi skladbami. Kot že nakazuje njegov naslov, »Tales From a Forgotten City«, ima album v središču rojstni kraj zasedbe, in sicer prav vse sevdalinke na njem izvirajo iz Mostarja. Med njimi sta tudi dve, ki sodita v železni repertoar sevdalink, »Što te nema« ter »Emina«, obe z verzi pesnika Alekse Šantića.

V odlično sproducirano, bistro in bogato zvočno sliko so dodali take ali drugačne zvoke Mostarja. Tako ima v uvodu pesmi »Bulbul pjeva okolo Mostara« predirna violina podlago v petju ptičev. Podobni zvoki povezujejo vse pesmi, ki tako tečejo v enem samem konceptualno dobro osmišljenem dihu. Pesmi, ali, bolje rečeno, skladbe, saj se v njih, kot rečeno, veliko zgodi ne le po vokalni, marveč tudi po inštrumentalni plati, so bolj počasne, premišljujoče. Za začetke benda značilni dodatki gipsy-swinga so zdaj bolj redki, če pa so že prisotni, so enakopravni drugim dodatkom, ki tokrat navdih iščejo bolj v komorni klasiki.

Pesmi so odigrane zvečine asketsko, a s filigranskimi dodatki na malone vsakič drugem glasbilu, ki nikoli ne stopajo v ospredje. Najbolj zadanejo tiste, pri katerih ima pomembno vlogo klavir, ki pesmim po eni strani prida na žalobnosti in resnosti, po drugi pa se zdi, da so tako podprte pesmi bolj zračne, mestoma eterične. Krasen primer je pesem »Omere prvo gledanje«, ki jo le ob spremljavi lirično-skrivnostnega klavirja odpoje Anja Rikalo, sicer gostja na albumu.

Tudi v tem je lepota tega finega albuma, v tem, namreč, da k sodelovanju povabijo goste, ki jim nato prepustijo, da sami zapojejo kar cele pesmi, kar je dokaz več, da pesmi raje podelijo z drugimi, kot da bi si jih lastili. Taka skromnost in zadržanost krasi celi album, katerega dodelanost in zvočna izbrušenost se nam razpirata počasi. Počasi je treba tudi poslušati, kakor koli se to morda sliši neumno … Nedvomno lep novi začetek za stari bend s kar nekaj novimi pridobitvami!