MOSTLY OTHER PEOPLE DO THE KILLING: SLIPPERY ROCK!

Hot Cup, 2013

Ko na plošči Slippery Rock! saksofonist John Irabagon in trobentač Peter Evans sredi svobodno navdahnjene pasaže vžgeta krajši duel na temo komada Dueling Banjos, se ta citatni ovinek skorajda ne opazi. Z groovom namaščen komad dirja dalje. Tudi pozneje, ko saksofonist namesto občasnih aludiranj na orientalsko melodiko kar na polno zaide na bližnji vzhod, so tu abstraktne spirale Evansove trobente, ki branijo ploščo tako pred zdrsom na levant kot tudi v kaotični dejavu  jazzovske zgodovine. Ta pan-jazzovska napetost je bolj ali manj osnovna premena novega ploščka kvarteta z zajebantskim imenom Mostly Other People Do The Killing. Po eni strani je Slippery Rock! lepljenka jazzovskih citatov, polna humornih kontrastiranj in preobratov, po drugi strani pa gre za čvrsto ploščo s prepoznavnim karakterjem, obenem brezprizivno igrivo in vendarle zelo resno.

MOPDTK so sorazmerno mlad bend, a tako sama zasedba kot tudi posamezni člani, še posebej zadnja leta izjemno zasedeni trobentač Peter Evans, so v minulem desetletju delovanja pritegnili ekstenzivno pozornost glasbene javnosti. Tudi pričujoči plošček je bil deležen precejšnjega, v glavnem entuziastičnega odziva. Bend se je njega dni opredelil za bebop teroriste, a gre takšne besede pri MOPDTK jemati z nekaj distance. To so namreč sproščeni liki, o čemer govori že naslovnica albuma Slippery Rock!, kjer na barviti in žmohtno kičasti podlagi pozirajo v suknjičih iz največjih modnih deviacij osemdesetih. A je njihova manira resna dekonstruktivna praksa, s katero se jazzovske ere integrirajo druga v drugo s kompozicijsko ambicioznostjo, ki pa ji enakovredno parirajo vzporedne improvizirane in spontanemu dialogu podvržene pasaže. 

Koncept, ki ga z ovitkom plošče in v intervjujih utemeljuje vodja zasedbe, basist Moppa Elliot, je obdelava materiala, ki ga poznamo pod oznako »smooth jazz«. Se pravi, glasbena kulisa porničev starejšega datuma in pa filmov, v katerih pod taktirko kakega Sidneya Lumeta karakterji v sivih suknjičih melanholično blodijo po ulicah Nixonove Amerike in mozgajo ta ali oni vohunski zaplet. Skratka, glasbena snov, ki je bolj kot v jazzovski godbi pustila svoj pečat v našem kolektivnem popkulturnem spominu. Tej snovi se sicer približujejo z nekaj že omenjenega humorja, ne pa tudi s parodično intenco in ko iz poliritmičnega razgrajanja bobnarja Kevina Sheae v komadu Can't Tell Shipp from Shohola preidemo v navdahnjeno zaključno pasažo, ta povsem resno funkcionira v evokaciji mehkega nedeljskega opoldneva pred televizorjem.

Glavno vlogo na plošči odigra predvsem  pihalni tandem. Medtem ko se Evansova trobenta pretežno giblje v bolj svobodnjaških idiomatskih registrih, je tisti vernakularni in smooth glas kvarteta Irabagonov saksofon. Ti dve pihalni liniji se v najboljših momentih plošče tako fenomenalno prepletata, da iz njiju skoraj sinestetično raste podoba niti, ki se v kompleksnem plesu vozlata druga skozi drugo. A ko se v enem bolj posrečenih komadov plošče, v baladnem starojazzovskem komadu President Polk, Armstrongovska frazemska izhodišča razvijejo v ptičji let obeh pihal, se tudi toliko bolj izdvoji kurioznost, ki se še intenzivneje dogaja v ritmični podlagi, kjer si boben-bas dvojec privošči toliko raznolike igre, da prvima suvereno ukrade špil. A MOPDTK si pravzaprav vseskozi kradejo špil in čar plošče Slippery Rock! je tako v neprestanem potencialu lociranja citatov in aluzij kot tudi v možnostih, ki jih vsako novo poslušanje obeta, saj se lahko vedno znova osredotočiš na novo sonično premeno benda.

Gre za radostno glasbo, ki se giblje med vodami duhovitega svobodnjaštva in dokaj standardnega jazza. Komad Dexter, Wayne and Mobley (z imenom opominjajoč na tri glasbene velikane) je skoraj povsem stkan v tem pravovernem glasbenem izrazu, a na koncu vendarle zakruli tako samosvoje in nebopovsko, da je veselje. Še bolj je veseljaški naslednji komad, kjer te direktno v nostalgično sredico napade melodija, ki je sicer usidrana v registru osladnih sitcomov ala Full House. A MOPDTK ne igrajo zvočne kulise in bobnarjevemu perkusivnemu divjanju se kmalu pridružijo še ostali člani benda, ki zavijačijo vsak svojo špuro, se le občasno pomudijo pri osnovni temi in ji takoj zatem spet radostno prebegnejo v improvizirane vode. Kar se tiče razmerja med kolektivnim improviziranjem in kompozicijsko odgovornostjo, pa vodja benda Moppa Elliot slikovito opiše v nekem intervjuju: »Napišem komade, pa jih igramo drugače. Izberem zaporedje komadov, pa jim fantje pobegnejo po prvem taktu. Pripravim ritem, pa se ta pač ne zgodi. V glavnem torej skrbim za hotelske rezervacije in intervjuje.«

Komad Is Granny Spry dobro oriše plošček Slippery Rock!. Čigumijasti registri z začetka komada se v kaotični medigri le občasno vrnejo kot idiomatski predah, preden jih ponovno odpihne nazaj v minula desetletja. Slippery Rock! je namreč sveža kot vetrc, ki bo v prihodnjih nekaj dneh še do konca odpihnil zimo.