Mount Eerie: Ocean Roar

P.W. Elverum & Sun, 2012

S svojim drugim letošnjim albumom je Phil Elverum, ki zadnje čase ustvarja pod imenom Mount Eerie, ustvaril nepričakovano mojstrovino, v kateri je odpravljeno nasprotje med nasilnostjo narave, sveta ali kar vesolja in krhkostjo človekovega uma, njegove omejene zmožnosti za dojemanje resničnosti. Ocean Roar je primerno naslovljena dialektična dopolnitev nekoliko bolj spokojnega, z mehkejšo zvočnostjo prepojenega albuma Clear Moon. Elverum je že z albumom Wind's Poem potrdil, da s svojimi sklicevanji na black metal misli resno, četudi ta vpliv, očiščen religiološke navlake, združuje z mnogimi drugimi, denimo tudi eksperimentalnimi vidiki Steva Reicha ali Terryja Rileyja. In čeprav je tudi pod imenom The Microphones, denimo na znanem albumu The Glow Pt. 2, ustvaril nekaj bolj hrupnih trenutkov, si je bilo verjetno težko predstavljati, da bomo Mount Eerie kdaj primerjali z imeni, kot so Menace Ruin, Nadja ali Wolves in the Throne Room. Sicer pa je Phil Elverum od njih mojstrsko prevzel samo nekaj stilemov, ki jih je vdelal v svojo lastno, individualizirano govorico, zato o njih pravzaprav niti ni vredno izgubljati preveč besed.

Album Ocean Roar je, kot pravi tudi sam Elverum, zvočna študija; je raziskovanje hipnih vpogledov v globino prisotnosti in nepričakovanih žarkov svetlobe. Na albumu prevladuje zvočna arhitektura, katere višave oz. globine kot da nimajo konca, ker jih opisuje nenehno gibanje enakega. V tem gibanju se perspektiva ukinja in nasprotja združujejo: bližnje je daleč, majhno je povečano in ogromno zreducirano. Vzdušje je pretežno utesnjujoče, mogočnost oceana je težko ločiti od človeške predstave uničenja, skrivnostnosti in morastega sanjarjenja. Zato Ocean Roar z nekakšnim občutkom za monolitnost skozi hrupni drom raziskuje razsežnosti čustvenih vsebin in stanj, ki redko pridobijo tako poglobljeno obliko. Plasti distorziranih kitar se prepletajo z zvoki piščali ali otožnega klavirja, medtem ko zvok orgel v domiselnih harmonijah, ki so z vsakim novim nanosom bolj brezoblične, raziskuje resnico resnice in magičnost nedojemljivega. Tukaj se po eni strani zato še toliko bolj naveže na ustvarjalce, kot so denimo Popol Vuh - na albumu je celo ena priredba -, na drugi pa novejše Swans ali Earth, mogoče zadnji album Six Organs of Addmitance. Toda pri tako mnogoplastnih in presenečenj polnih albumih, kot je Ocean Roar, o takšnih navezavah v bistvu nima smisla govoriti. Elverumova poetika je na tem albumu najprej in predvsem samosvoja.

Desetminutna uvodna skladba “Pale Lights”, zvočni sunek, ki naraste do nezaslišanih razsežnosti, je lep in značilen primer tega, kako Phil Elverum na albumu Ocean Roar nenehno spreminja tudi svoje gledišče, od znotraj navzven in obratno. Na videz enolični hrup z elementi droma, razlitimi kitarami, krautrockovsko motoriko in sugestivnimi zvoki orgel je hkrati močna osebna izkušnja in pogled od daleč, ki iz uničevalne gmote naredi zvočne sloje in premaze. Po približno treh minutah bojevanja z nečloveško močjo pobesnele narave se zgoščena zvočna magma nepričakovano umakne žarku človeškega upanja. Hrupna zvočnost se umakne v ozadje, vendar ne izgine, temveč ostaja prisotna kot stalna grožnja ali neresnična pomiritev sredi neurja. Nad njo se pojavijo mehki zvoki, ki organsko zrastejo iz nejasne orgelske milosti – Elverum ob skopih zvokih, zavitih v debele plasti vate, zapoje z najbolj intimno krhkostjo in nekakšnim prestrašenim upom brezupnega. Trenutek spominja na izjemni zaključek pesmi Emily Dickinson, po kateri je dobil naslov tudi album Bonnieja “Princea” Billyja, Then the Letting Go. Dickinsonova evocira trenutek, ko zavest podleže elementom in dokončno ugasne – nekaj podobnega evocira Elverum, le da si lahko predstavljamo človeka, ki se utaplja: “najprej oddaljen cvilež, nato spet več bučanja,” poje.

Redki, vendar sugestivni zvoki okolice še dodatno popačijo ustaljene predstave o veličini, ki ima svojo svetlo in temno stran. Tako je v nekaterih skladbah, denimo “Waves”, v uvodu slišati korake, škripanje in zvoke drugih premikov, ki jih ob pozornem poslušanju prepoznamo kot človeške. Toda iz te velike bližine se čez nekaj sekund izvije surova rušilnost mogočne zvočne mase, rjovečega oceana, prevelikega in prebučnega, da bi ga bil človeški um zmožen kakorkoli ponotranjiti in reflektirati. Ta zvočna sopostavitev dveh ekstremov z ukinitvijo njunega razlikovanja vzpostavi povezavo med posameznikovim intimnim doživljanjem sveta in njegovo nepremostljivostjo. Tudi sosledje skladb – denimo od sijajne predelave “Engel der Luft” od Popol Vuh do “I Walked Home Beholding” – vzpostavi najbolj hrupne trenutke zvočnega bučanja kot izkušnjo tistega, kar se izkušnji po definiciji izmika.

Skozi potek albuma Ocean Roar dobiva kaos nekakšno težko dojemljivo obliko, ki je tako del človeka kot del narave oziroma presežnega. V leseni cerkvi posneti Ocean Roar je nepričakovani trenutek razjasnitve, sprostitev mogočnih energij in nedoumljivih vsebin, ki pa svoje nedoumljivosti konec koncev seveda ne mitologizirajo. Poudarek je še vedno na človeku in njegovih bojih ali pa zgolj projekcijah teh bojev navzven.

Za konec naj samo še omenim dodatno bizarnost: albuma Clear Moon in Ocean Roar imata tudi združeno verzijo: na eni strani vse skladbe s prvega, naplastene druga čez drugo, na drugi vse z drugega. Toliko o tem …