Mudhoney: Plastic Eternity
Sub Pop, 2023
Odločitev Guya Maddisona za selitev nazaj v Avstralijo je bila glavni razlog, da so si Mudhoney prvič zastavili snemalni deadline. Najeli so dolgoletnega producenta Johnnyja Sangsterja in studio za devet dni, pandemični drobci rifov, besedil in majavih ogrodij komadov, ki so jih leto in pol pometali po placu za vaje, pa so se sestavili v nov album Plastic Eternity. Gre za enajsti studijski album seattelskih samorastnikov, ki bi jih bilo na tem mestu in na teh megahercih zares nesramno predstavljati. Mudhoney imajo za sabo petintrideset let ustvarjanja, jebivetrske drže, trmoglave upornosti in nepokornosti, kar ni ravno scat v zid. Če že – v veter. Njihov zadnji album iz leta 2018, poimenovan Digital Garbage, je bil pozdrav robotizaciji naroda z iztegnjenim sredincem, politično najbolj naperjena izdaja benda, ki je opozarjala na zastraševanje človeštva, ustvarjanja kompleksov in sovraštva pod takratnim trumpovstvom. In če je predhodnik nosil politični angažma, je logično nadaljevanje kritiziranja človeških nesmislov in odnosa do našega planeta tudi na aktualnem albumu, ki marsikaj izda že z naslovom Plastična večnost.
Spremni tekst albuma takoj navrže nekaj absurdov modernega življenja, ki tokrat vznemirjajo Mudhoney. Kar pa ne pomeni nobenega povoda za depresivno, morbidno ali pa kakršnokoli zamorjeno in resignirano verzijo benda. K sreči so tega že vajeni, vsak vnovičen prisluh albuma ob primerni glasnosti predvajanja pa potrjuje neminljivo čvrstost, muhavost, mikavnost zasedbe. Celo do te mere, da bi ob nepoznavanju diskografije lahko Plastic Eternity tako po zvoku kot po razposajenosti in njihovem preiskovanju rokenrolovstva pomešali nekam med prejšnje albume. Četvorka je znova na daleč prepoznavna, s čimer se ne more pohvaliti ravno vsak bend.
Celo Armov vokal je svež in rezek, kot je vedno bil, glasba pa vitalno agresivna in trdoživa. Za nove posege v zvoku gre pri novem albumu kriviti prav snemalni rok, sprotno pisanje in ustvarjanje komadov v studiu, česar prej niso bili vajeni. Tako najbolj neposreden komad plastičenja planeta Plasticity načenja vocoder, PIL-ovski Flush The Fascists pa je zgrajen iz sintovskega loopa. Visokooktansko Mudhoneyjevsko rokenrolovstvo zadoni v kritiki anticepilcev Here Comes The Flood, ki za svojo uporabo kradejo zdravila živalim, nadaljuje pa v prvoosebni izpovedi ozračja ob vseh klimatskih spremembah, Cry Me An Atmospheric River. Psihedelično akustični moment v stilu Hawkwind nosi pesem o človeški grabežljivosti in nenasitnosti One Or Two ter vztraja v Calexico melosu še v Cascades Of Crap. Ostre graje v Armovih humornih besedilih so brez primere in so prav gotovo svojevrstna posebnost Mudhoneyjev že od samih začetkov. Razbremenitev teh pa sta komada Tom Herman's Hermits in Little Dogs, ki izkazujeta naklonjenost, celo hvaležnost. Prvi je namenjen kitaristu benda Pere Ubu, Tomu Hermanu in njegovemu samosvojemu igranju inštrumenta, Little Dogs pa Arm pokloni ljubezni do štirinožnih prijateljev nižje rasti, ki ob talkingheadovskih vibracijah in tematiki kar vpraša po duetu s Sebastianom Murphyjem iz Viagra Boys.
Plastic Eternity zajame problematična človeška bistroumja, ki so jih Mudhoney spustili pri Digital Garbage. No, garbage je pravzaprav glavna tema albuma, ki jo Arm, Turner, Peters in Maddison zaskrbljeno delijo v obliki angažiranega, iskrenega in brekompromisnega rokenrola. Takega, ki se odraža iz radosti skupnega ustvarjanja glasbe, kar se nedvomno občuti ob izjemno dobro ubrani medigri. Mudhoneyjevstvo tudi v njihovi četrti dekadi ustvarjanja prekleto dobro dene.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Odlično.
Komentiraj