Murderer: I Did It All For You

Toxic State Records, 2018

Pomembnost plemena in povezovalna vloga skupnosti sta bili od nekdaj dve izmed ključnih stvari v punku in to velja še danes. Še posebej je to izrazito pri triu Murderer, ki ga poslušamo danes. Konstantne kvalitetne izdaje so znova potrdile New York kot talilni lonec kulture. Tudi ko govorimo o  vrhuncih zadnjega punk vala. Center trenutne newyorške punk skupnosti je zagotovo založba Toxic State, ki je založila tudi današnjo ploščo. Je pa imela tamkajšnja punk scena še par močnih stebrov, na katerih se je zgradila skupnost, med drugim festival New York's Alright in pa trgovino Dripperworld, ki je konec lanskega leta zaprla svoja vrata, vodil in upravljal pa jo je Sam Ryser, bobnar zasedbe Murderer. 

Kot večina punk skupnosti je tudi newyorška definirana z lastno incestuoznostjo, s čimer ciljamo na to, da vsak član banda običajno igra še v par drugih. Tako so člani tria Murderer igrali tudi v bendih Crazy Spirit, Dawn of Humans, Hank Wood and the Hammerheads in mnogih drugih. Ko se je trio prvič pojavil leta 2013 z izredno slabo posneto demo kaseto, niso vzbudili širše pozornosti, saj je bil trio enostavno zasenčen z ostalimi projekti. Marsikaj se je spremenilo v naslednjih letih, nekateri izmed omenjenih bandov so vmes razpadli, drugi so samo upočasnili svoje delovanje. Fani newyorškega zvoka, željni naslednjega fiksa, so začeli kopati po YouTube arhivih in naleteli na omenjeno kaseto. Band praktično nikoli ni nastopal v živo in nihče ni točno vedel, ali je bila kaseta zgolj posnetek z vaj ali imajo člani kakšne širše plane z bandom. Vse do lanskega leta, ko je Toxic State napovedal naslednji batch plošč in se je na seznamu pojavila tudi plošča I Did It All For You, na katero smo čakali do 28. decembra 2018. 

Že po prvem poslušanju plošče je jasno, da je newyorški morilec ušel iz škatlaste produkcije, ki ga je tako definirala na prvi kaseti. I Did It All For You je precej bolje sproduciran album, ki pa ga s predhodnico na traku povezuje predvsem karakterno prepoznavno komponiranje skladb. Še vedno je tu tupa-tupa ritem bobnov, ki ostaja konstanten skozi celo ploščo in ki je v bistvu sestavni del veliko newyorških bandov, saj smo podobno čuha-puha bobnanje lahko slišali tudi na vseh ploščah zasedb Crazy Spirit in Dawn of Humans. Z newyorškim paleozoik punkom imajo sicer največ skupnega v samih strukturah komadov, ki so skoraj primitivno preproste, saj se v vsakem komadu zgodita največ dva strukturna preloma. Vsi vokali na plošči so odpeti večglasno, s čimer album dobi unikaten zvok in s čimer se rahlo oddaljuje od zvoka svoje generacije. Tudi repeticija in minimalizem rifov, ki jih trio po potrebi razteguje in upočasnjuje, sta močni izrazni sredstvi, ki močno vplivata na karakter albuma. Še vedno je to punk, ob poslušanju albuma lahko v zametkih zvoka slišimo zvočnost kitare banda Wire, kot se je spomnimo z njihove prve plošče Pink Flag, in pa kavbojske punk himne zasedbe The Gun Club. Vendar skozi namerno omejen razpon kompozicij in njihovo čudaško rudimentarnost band ustvari svoj specifičen zvok in plošča izpade pristno in inovativno, brez prisiljenosti.

Ne glede na to, da je cel album precej nenavaden, doživimo najbolj unikaten moment v komadu Perfect. Skladba album otvori, hkrati pa se na plošči pojavi še v treh različicah. Sicer vedno z istim besedilom, a z različno zvočno interpretacijo, v kateri vedno prevladuje zvok starinske klaviature, ki se nekajkrat pojavi tudi v drugih komadih na plošči. Kontekstualno se plošča na teh mestih vedno izrazito prelomi in tako je skladbi Perfect v vseh svojih iteracijah dodeljena vloga, ki jo imajo na hiphop ploščah običajno skiti. Te prekinitve imajo velik vpliv na dinamiko plošče, ki bi se zgolj enopotezno izdrdrala, tako pa zaradi poudarjene dramaturgije dobimo nenavadno punk večdejanko.

Plošča I Did It All For You je samosvoj žanrski izdelek, ki bo zagotovo dobil svoje mesto v kanonu newyorškega punka, saj lepo nadgrajuje že obstoječ newyorški zvok, hkrati pa mu dodaja svoje primesi. Zaradi svojih zvočnih limit, ki jih band vedno obrne sebi v prid, album spada v vrh lanskega punk sladokusja in edino, česar se lahko bojimo, je to, da bo band spet poniknil v nedelovanje in v lastno obskurnost. Material na plošči je enostavno preveč dober, da bi ostal le znotraj formata LP plošče, tako da upam, da se jih bo dalo čimprej videti v živo tudi ob soju kakšnih domačih plemenskih ognjišč.