MYRIAD3: MOONS

Alma Records, 2016

Kaj neskončnega je skupino Myriad3 navdahnilo k imenu? Neskončno število akordov, skozi katere se pregovorno prebijajo jazzovski nadebudneži? Ali morda neskončne možnosti neke improvizacije? Sodeč po prisluhu njihovemu novemu albumu Moons, ki je izšel pri založbi Alma Records, ne prvo ne drugo. Trio namreč tukaj predstavi precej komponirane skladbe brez ekstenzivnih improvizacij, in prav tako so te progresivne bolj v dinamiki kot v harmoničnih strukturah. Vendar pa morda ravno pri zadnjem najdemo ključ. Znotraj inštrumentalnih omejitev klasičnega jazz tria s klavirjem, kontrabasom in bobni, Myriad3 kaj hitro spomni na znane velike jazzovske trie, na primer Evansovega, katerega vplivi so še posebej očitni pri pianistu. A če se je Evans uspel uveljaviti še pred rock eksplozijo, so Myriad3 dejavni v času, ko je žanrskih odvodov ogromno, s tem pa se kljub konvencionalnim postavitvam odpira tudi veliko novega prostora za raziskovanje.

Fantje so varovanci založbe Alma Records in pričujoča plošča je že njihova četrta v seriji izdaj od, tako pravijo sami, naključnega srečanja leta 2010. Trio je zelo koherenten, njihova glasba ne vsebuje dolgih solaž ali konkretnih poudarkov na inštrumentih, v središču je skupina, fokus pa na igrah izmenjavanja ritmičnih poudarkov ter aktivnem udejstvovanju v skladateljskem delu.

Po pričakovanjih je album zelo dinamičen, skladateljska taktirka je namreč enakomerno porazdeljena med glasbenike, ki pa se obenem stilsko tudi dobro dopolnjujejo, na primer Donnellyeva iskrivost s Fortinijevo usidranostjo. Včasih se zdi, kot da poslušamo kak post-rockerski uvod, na drugi strani pa so izpostavljene izrazite jazzovske forme. Hektični deli se dopolnjujejo z umirjenimi, slednji pa bi morda bolj zasijali ob drugačnem zaporedju skladb, zdijo se namreč nagneteni v sredino albuma. Nekaj skladb zato razvodeni, skupina namreč najbolj zaživi ob ekstatičnih ritmiziranjih, medtem ko imajo harmonično in melodično še precej prostora za razvoj. Res pa je, da gredo pogoste preproste melodične linije zelo hitro v uho in zelo spominjajo na Mehldauovo priljudnost. Tak pristop kompozicije prežema z močnim pop sentimentom.

Začetna naelektrenost skladb Skeleton Keys, Noyammas in Unnamed Cells se ob sledečih Fortinijevih kompozicijah in Cervinijevem Ameliasburgu naglo umiri. Te so veliko bolj nostalgične, taka dinamika pa z le kratkim predahom vztraja vse do minimalistične naslovne skladbe. Zdi se, da je Chris Donnelly, klasično in jazzovsko izobraženem pianist, ki je že lata 2008 prav tako pri Alma Records izdal tudi z Juno Award nominirano ploščo Solo, v kompozicijskem smislu še najbolj okreten. Izstopa tudi Cervinijeva Brother Dom, ki jo poslušamo v ozadju. Albumu dodana kompozicija, ki je ni prispeval nobeden od inštrumentalistov v triu in dvigne tempo, je Counter of Cumulus zvočnega inženirja in skladatelja Richa Vreelanda - Distasterpiecea, ki ustvarja elektroniko in glasbo za video igre. V Counter of Cumulus in začetnem trisu skladb so lepo izpostavljene tehnične prednosti benda, tu izkažejo vso energičnost, tempo je hitrejši, veliko je arpeggiev, menjav ritmov, ki obenem vselej vključujejo osrednjo melodijo.

Pianistovi zlomljeni akordi, inovativna uporaba glissandov, vključevanje elementov klasične glasbe in preprosta ponavljajoča se tonska ritmiziranja. Vse to, okrepljeno s suvereno neposrednim bobnanjem in basovsko akustiko, zveni sodobno, podobno bendom, kot so The Bad Plus ali že prej omenjeni Mehldau, po principu pa morda celo zasedbi Badbadnotgood z drugačno zvočno sliko in žanrsko izpeljavo. Cervini se zgleduje po bobnarjih tipa Art Blakey, verjame, da naj takt ne definira skladbe, temveč obratno, in zdi se, da je ravno kompleksna ritmika ter njegova lahkotnost in fluidnost v tem kako se prebija skoznjo, vrhunec skladb z albuma Moons.

V album je v majhni meri vključena tudi elektronika. A nekatere glasbene asociacije na njene osnovne principe, ki jih plošča lahko vzbuja, gre pripisati predvsem eksaktnemu, ritmičnemu igranju, ki spominja na elektronsko ustvarjanje skozi loope, endarv največji del ritmiziranj tukaj le zares igrajo človeške roke. Plošča Moons predstavi glasbo, ki je po eni strani ostala ukalupljena v tradicionalnem jazzu, a je hkrati precej navdahnjena z aktualnimi žanrskimi in tehničnimi odvodi, preslikanimi na akustične inštrumente. Moons izkazuje vpliv elementarnosti C Jam Bluesa z moderniziranim swinganjem, izpeljanim iz konteksta aktualne glasbe – kratkih, odrezanih fraziranj in repeticije.