Naomi Punk: Yellow

Captured Tracks, 2017

Kitarist in pevec Travis Coster, kitarist Neil Gregerson in bobnar Nic Luempert prihajajo iz Olympie, to je mesteca v zvezni državi Washington, nekaj deset kilometrov stran od Seattla. Ta vedno megleni in vlažni predel ZDA je botroval vzniku noise rockerskih in grungerskih zvezd, pomembnih za navdušenje nad glasbo in formacijo grupe Naomi Punk. Vendarle se omenjeni bend namesto poveličevanja raje norčuje iz vse fame, zgrajene okrog kultnih grungerjev, in se šalijo na račun s kulti osebnosti obsedenih turistov. Sicer večni odvisniki od kitarskih linij pa so vseeno brezkompromisni tudi do rockerskih žanrov in s svojim pristopom do glasbe počnejo podobno kot njihov tovariš iz neodvisne založbe Captured Tracks, tudi nekdanji sopotnik na turneji Mac Demarco. Kot Demarco razkraja folkovske prvine do čiste izpraznitve in potujitve, podobno se Naomi Punk lotevajo napada na punk in rock.

Naomi Punk so na svojo glasbeno držo opozorili že s prejšnjima odličnima albumoma The Feeling iz leta 2012 in Television Man iz leta 2014, ob katerih smo jih že spregledali v njihovi postpunkovski in indie rockovski kitarski bazi s hitrimi in nenavadnimi menjavami akordov in svojevrstno melodiko. Album Yellow gre v tem pogledu še korak dlje in zveni, kot če bi komet pod imenom U.S. Maple trčil v harmonične in ritmično urejene ter trenutno najbolj priljubljene prvake indie rocka Arctic Monkeys. Nova dvojna izdaja na vinilu je zvočno mnogovrstna, ritmično anarhistična, spremlja pa jo mračnjaško in shizofreno vzdušje, ki je posledica dvojne osebnosti ali alternativne verzije Naomi Punk, po kateri si člani zasedbe pravijo The Scorpions, torej škorpijoni. Album je kot tak rezultat dvoletnih škorpijonskih sešnov, ki so ločeni v petindvajsetih skladbah. Kaj točno stoji za škorpijonsko logiko, ni popolnoma jasno, zelo dvomljivo je, da so jo člani te pretežno DIY zasedbe, katere facebook profil obstaja zgolj kot fan page, kdaj javnosti sploh skušali razložiti. S to nejasnostjo vnašajo zgolj še en kaotičen element v tolmačenje novega albuma, z minimalno internetno prisotnostjo in nekonvencionalnim zvenom pa opominjajo na začetke indie rocka, ko je ta termin še veljal za oznako neodvisnega oziroma alternativnega rocka.

V uvodu nas nagovorita kar dva noiserska intra, to sta prva rezultata dvojne osebnosti Naomi Punk, ki sta sestavljena iz kitarskih feedbackov, različnih samplov in terenskih posnetkov zvokov mesta. Sledi kratek in zmeden komad Chernobyl Carrot, ki prvič nakaže živ zvok zasedbe in možnost volumna dveh kitar in bobnov, ob čemer se sploh ne spomnimo, da običajno v tej kombinaciji zasledimo bas. Dejansko besedilo »chernobyl carrot« se pojavi šele v skladbi Cookie, gre pa za dvojne povezave, ki jih lahko najdevamo skozi celoten album. Komad Cookie skupaj z nasledjim Cardboard predstavlja stičišče s prejšnjima albumoma. Gre namreč za odtenek bolj strukturirane komade in potencialne hitiče z albuma, v skupino katerih bi lahko dodali še Chapter II, Carniceria, Motorcade, Journey To The Top in morda še kakšnega. Izpostaviti velja še plesno postpunkovsko zvenečo My Shadow, ki se od prej naštetih loči po bolj sintovskem zvoku in katere nastanek bi z lahkoto postavili v osemdeseta leta.

Najbolj dobesedni izraz škorpijonskega ozadja, poleg naslovnice seveda, so trije komadi: Scorpion Demo, Scorpion Glue in Scorpion Theme. Če jih ločimo od ostalih skladb in jih zapovrstjo poslušamo same zase, lahko izluščimo pretežen zven albuma, ki sestoji iz primarnega noisa in razgradnje, nato postopnega umirjanja in povezovanja inštrumentov v določen vzorec s pretežno srednjim tempom ter končnega pop dodatka prijetne melodije s pomenljivim besedilom. Z vidika besedilja izstopajo Tiger Pipe, s katero pozivajo k uničenju vsega denarja, bolj ekološko usmerjena Chains in v industrijsko družbo uperjena Gotham Brake. Precej neurejeno intuitivno tekstovje se izpostavlja še drugje, a ga je zaradi popačenega vokala na več mestih težko prepoznati. V načinu petja in pretrganih rifov v nekaterih skladbah asociirajo na vodjo zasedbe Dead Rider Todda Rittmanna, ki prisega na kontroliran kaos ali rečeno obratno - na kaotičen nadzor. To še posebej pride do izraza ob koncertnem nastopu, ko se s potencialnim totalnim kolapsom soočiš pred živo množico, kar po pričevanjih Naomi Punk zelo dobro uspeva.

Čeprav ima zvok Naomi Punk korenine punka in rocka ter skuša zasedba najti oziroma na momente ohranjati pop estetiko, pa se te loteva z druge perspektive oziroma z drugačno metodologijo. Kljub eksperimentalnemu inštrumentalnemu pristopu, ki se zapleta v kompleksne ritmične menjave, so v kombinaciji z melodičnimi vokalnimi linijami komadi izredno poslušljivi. Poleg drugačnega pristopa, igranja z večosebnostnim konceptom pa se punka že z imenom lotevajo z drugega zornega kota. Kljub spoštovanju do svojih lokalnih predhodnikov so kritični do hetero in pretežno moških rockovskih glasbenih izvajalcev  devetdesetih. Prav zato ali morda tudi zaradi sarkastičnega pogleda na žanr so si nadeli žensko ime. Čeprav to ostaja zgolj na ravni specifične identitetne politike, lahko rečemo, da gre v povezavi z generalno držo zasedbe za zanimiv pristop do ustvarjanja glasbe. Gotovo eden boljših indie rock albumov letos!