NATRILETNO KOLOBARJENJE S PRAHO: Natriletno kolobarjenje s praho

Celinka, 2015

Natriletno kolobarjenje s praho je vse prej kot splošni glasbeni dvojec predstavljen kot glasbeno-literarni projekt, ki svoje ustvarjalne poganjke locira v leto 2011. Tedaj je namreč izšla pesniška zbirka Stare pesmi avtorja, režiserja, igralca in prevajalca Jureta Novaka. Slednji je tik po objavljeni poeziji k nadaljnjemu kreativnemu sodelovanju nagovoril multiinstrumentalista in dolgoletnega prijatelja Uroša Buha. 

Ključna začetna tendenca projekta je bila glasbena uprizoritev posamičnih pesmi iz Novakovega literarnega repertoarja. V vokalnem in instrumentalnem smislu ustvarjalca nista prikrivala očitnih žanrskih vplivov, temveč sta jih na različne načine spretno integrirala v 8 skladb ter slednje dobesedno zavila v istoimenski album Natriletno kolobarjenje s praho. Ovitek plošče namreč ne sestavljajo klasične trdne platnice, temveč se do zgoščenke pride po domiselnem principu razpiranja, ki spominja na promocijsko zloženko ali geografsko karto. 

Sodeč po pregledu Novakovega dosedanjega udejstvovanja tovrstni glasbeni projekt prav izstopa, saj ga že dalj časa spremljamo predvsem v vlogi aktivnega performerja in gledališkega režiserja, medtem ko se Uroša spomnimo iz sodelovanj z zasedbami Same babe, Zaklonišče prepeva in ReLight. Poezija, ki jo spremljamo skozi skladbe na plošči, se vije okoli avtorjeve percepcije brezčasnega tavanja v družbenem okolju, od katerega se zdi protagonist v posamičnih liričnih segmentih izoliran. K dodatni dinamičnosti prispeva občasna in malenkostna satiričnost in cinizem, kar lahko denimo razberemo tudi iz linije: »Mimo mene mrgoli množica. Okameneli, okrušeni, poklani turisti tavajo. Truma črncev. Torbice. Traparije.«, ki jo zasledimo v skladbi »Iščem Čakam«.  

K živahnosti prvenca nedvomno pripomore tudi netipična konstrukcija skladb, ki brez odvečnih obotavljanj nase povleče vso poslušalčevo pozornost. V skladbi »Dnevni nedni« po uvodnem uigranem preštevanju časa, ki za trenutek spominja na povsem spontan glasni razmislek, sledimo dialoški lirični strukturi, v kateri se poleg vmesnih žvižgov in krikov prepletata vokala obeh ustvarjalcev. K poslušalčevi vživetosti v ploščo nedvomno prispeva kompleksnost vokalnega podajanja vsebine, ki jo definirajo nenadna nihanja med petjem, imitacijo šumov, agresivnim kričanjem in teatralnim pripovedovanjem. Tovrstni razponi se z izjemo četrte skladbe z naslovom »Šef in Akt« ne pojavljajo znotraj posamičnih skladb, temveč se kontrasti ustvarjajo na prehodu iz ene v drugo, kar opazi vsak, ki zbere čas in potrpljenje za poslušanje albuma v celoti.

O enotnosti vzdušja plošče težko govorimo, saj sta izvajalca na plošči spretno prepletala melanholične misli izgubljenega posameznika v utesnjeni vsakdanji rutini s posmehljivimi pripombami v skladbi »Šef in akt«, spet drugič pa sta kontraste iskala med neprepričljivo spogledljivostjo in brezbrižnostjo na drugi strani, kar je mogoče razbrati iz zadnje skladbe »Ženske«. 

Kljub relativno razgibani vokalni strukturi, ki je zvočno opredmetila družbeno angažirane zapisane misli Jureta Novaka, se zdi zvočna podoba precej enolična. Skromni glasbeni aranžmaji z bobni ali z akustično kitaro, sicer zapolnjujejo tematsko poetiko, vendar jim umanjka marsikateri element, da bi ti ostali vsaj začasno zakoreninjeni v glavi poslušalca. Ob prvem poslušanju plošče, bi morda še kdo pomislil, da si je pravkar zavrtel zvočni posnetek gledališkega nastopa in ne studijske plošče, zaradi česar bi nekako lahko rekli, da je glasbeno-literarni projekt povsem premišljena oznaka s strani avtorjev.

Skozi poslušanje albuma ponekod sledimo posamičnim zvočnim entitetam, ki nekako ne najdejo skupnega imenovalca, kar je razvidno morebiti v skladbah »Šef in akt« in »Ženske«. Slednje se denimo vidi v razkoraku z izvorno idejo – uglasbiti poezijo. Na trenutke se namreč zdi, da denimo Juretov vokal ali zven kitare, četudi v funkciji tematskega ozadja, ostajata mimobežna ali pa zvočno povsem dislocirana od preostalega zvočnega repertoarja v posamičnih skladbah. Nenazadnje je mogoče sprevideti, da gre tu za ponavljajoči vzorec in tako za še eno izmed domiselnih metod, kako v posluh ponuditi povsem svojevrstno ubesedljivo vokalno-instrumentalno stvaritev. 

http://natriletno.bandcamp.com/