Natt: Into the Night + Kamra: Conversing with Ghosts

Domača kitarska produkcija letos ni bila pretirano dobra niti pretirano plodna, tako da vas lahko morebiti s tokratnima slovenskima projektoma v Tolpi bumov nekoliko usmerimo v bližnjo prihodnost, ko bosta oba benda znova izdala nov material, ki ga po besedah glasbenikov tudi že pripravljata.

 

Natt: Into the Night (samozaložba, 2021)

Epic crusterji Natt so septembra samozaložili prvenec Into the Night. Štirica je leta 2019 že izdala samonaslovljen trikomadni EP, s katerega so člani dve skladbi uvrstili tudi na polurni prvenec. Zasedbo, ki obstaja od leta 2018, tvorijo domači pank in metal sceni znani obrazi, ki pa so se v teh nekaj letih tudi že zamenjali. Po bobnih sedaj udriha Toni Pleško, nekdanji bobnar razpadlih ali pač preimenovanih oziroma preobraženih Teleport, tvori pa tudi del heavymetalskih Challenger in pankerskih Đornata, slednje skupaj z basistom in vokalistom Danom Zrimškom, ki je tudi glas in bas zasedbe Natt že od njenega začetka. Dve kitari benda Natt, ena bolj grmeča, druga bolj zavijaška, pa sta Gregor Rus in Martin Knap. Plošča je nastala v Kranju, v TrainStation SubArtovem studiu, kot tudi že EP Natt in muzika zasedbe Đornata.

Prvenec je skladno z družbeno in kulturno dejavnostjo glasbenikov hreščeč in definitivno že zaradi izbrane zvrsti uporniško zveneč, k čemur glasbeniki pristavijo še družbenokritične tekste in počasnejši ritem, ki naslavlja pogubo, v kateri se kot človeštvo nahajamo. A iz komadov večinoma vendarle vejejo neki drugi časi, skomine po skvoterskem in še obetajočem se družbenoprevratniškem obdobju slovenske alternativne, res podzemne, zadimljene, razmišljujoče, povezane in potem deloma odprodane ali pa tako in drugače sesute dediščine anarhopanka, hardcora in tudi metala. Zdi se, da je projekt Natt postal še en odvod obujanja teh spominov in želje po svobodnejši kreativnosti, ki ni velikotočna, a je prav zaradi zvezanosti z nostalgičnim zvenom neprevratniška, četudi govori pretežno o aktualni problematiki uničevanja narave, kar je tudi odlika in hvalevredna iztočnica bendove muzike.

Na slovenski sceni bi si želeli več ali izstopajoče dobre glasbe v ustaljenih žanrih, ki bo tako ali tako vedno prisotna oziroma obujana, ali pa več kreativnih eksplozij – resnične jeze, resnične žalosti, resnične blaznosti, resnične osamljenosti, resnične ljubezni. Plošča Into the Night se posluša skorajda kot krik vdanosti v usodo, saj govori tudi o sencah obžalovanja, a vendarle ne ponudi tako zelo nujne krvi, ki bi butnila v glavo in zbudila možgane statičnih ljudi, ki jih sodobni način bivanja požira ali pa po drugi strani ubija.

Kdaj so obetavne tudi heavymetalske kitare, ki vzdržijo nekaj dobrih momentov, skombiniranih s prodornim kitarskim basom in predvsem prijetno krulečim basom vokalista, še posebej, če ste ulovili bendov kratek izsek iz prihajajočega materiala, ki so ga pred dobrima dvema mesecema glasbeniki objavili na svojem Facebook profilu. Namesto vnovičnih zvokov živalskih semplov bi si želeli, da glasbeniki pogledajo tudi skozi odprtino h kolegom iz drugih žanrov in medse povabijo kakšnega odpiljenega klarinetista ali saksofonistko, ki bi lahko zamenjala uboge krokarje in volčje jamranje.

Ob prilikah, ko si da več duška ali si dovoli malo več drznosti, denimo v komadih Wasteland, Evil, Eclipse in Ghosts of the Past, bend pokaže, da ima na koncu jezika pristna gnev in žalost, ki ju je sodeč po letošnjih izidih v podzemlju precej težko izraziti tako, da bi muzika ne glede na žanr pobrala pozornost poslušalcev in jih tudi premaknila. Ljudje smo mrtvi in vsak na zahtevo posluša, kar hoče, pri tem pa vendarle ostaja majhna možnost, da bomo skozi drobno udrtino v opustošeni zemlji padli na kakšno ploščo, ki bo predrla status quo, a plošča Into the Night zasedbe Natt to še ni.

 

Kamra: Conversing with Ghosts (Onism Productions, 2021)

Drugi del Tolpe bumov namenjamo blackmetalskemu dvojcu Kamra, ki je sredi poletja z debitantskim izdelkom Conversing with Ghosts ponudil presenečenje na neznosno stagnirajoči in neizvirni domači metalski sceni. Kljub temu da ne gre za blazno unikaten zvok, bend namreč izhaja iz norveške tradicije, ki jo odeva v zelo zelo omamno atmosfero, je ta dvokomadni izdelek eden redkih vrhuncev slovenskega metala letos, in bila bi sila velika škoda, če si ga ne bi privoščili v RŠ-evem recenzentskem terminu.

Skrivnostni dvojec, katerega oba člana metalski folk nedvomno dobro pozna, je EP izdal pri britanski založbi Onism Productions, ki obstaja komaj od leta 2020, a je od nje že razneslo nekaj vrhuncev težkometalnega kolesja. Od letošnjih lahko ob Kamri izpostavimo Zwart vierkant, eno najboljših podtalnih plošč leta, ki so jo pripravili nizozemski avantgardneži Grey Aura, pa glasbo britanskega projekta Sea Mosquito in mednarodnega projekta Thermohaline. Glasba dvojca Kamra ob omenjenih projektih trdno stoji na lastnih nogah in se posluša kot nekaj, kar ni nastalo na domačih tleh, če EP sodimo v primerjavi s kreativnostjo večjega dela domače scene.

Dva daljša komada, Lantern of Ghostly Unlight in Oozing the Thirteenth Hour, tvorita dobrih dvajset minut EP-ja, katerega edina pomanjkljivost je prav kratkost. K sreči je dvojec že zapalil pričakovanja, saj je že ob izidu EP-ja naznanil, da pripravlja nov material, na katerega polagamo vse svoje upe po novi dobri metalski potici. Kitaristovi aranžmaji, ki jih sestavljajo tako odmevajoči melodični rifi kot globoka brneča tmina, uspejo poslušalcu večkrat pokonci dvigniti kocine. Kljub kompleksni zgradbi komadov obe skladbi vključujeta prehode, ki se učinkovito stopnjujejo, raztezajo in naenkrat presenetijo s prepadi, pred katerimi navadno stoji kak atmosferičen moment.

Druga odlika EP-ja Conversing with Ghosts je vokalistovo raznovrstno prepevanje, ki mu ni para. Zvočno plat spremlja enkrat z razdrtimi kriki, drugič z globokim prodiranjem, kot bi si tekstovno sporočilo zastavil predati zrcalno s kitarskimi rifi. V upanju, da je dvojec morebiti že na sledi bobnarja, željno pričakujemo novo ploščo in tudi naslišanje na domačih odrih, čeprav zna že ime nekako namigniti, da gre za metal, ki se ne bo premaknil iz svoje silno kreativne kamre.