Naujawanan Baidar: Khedmat Be Khalq

Radio Khiyaban, 2022

Nik Rayne pod imenom N. R. Safi v projektu Naujawanan Baidar že nekaj let ustvarja svojevrstno različico afganistanske glasbe – tako imenovanega afganistanskega pouličnega nojza. Safi je sicer rojeni Američan, trenutno stanujoč na Nizozemskem, glasbeno najbolj znan kot član arizonske zasedbe The Myrrors. Svoje afganistanske korenine po očetovi strani je začel raziskovati skozi dedkovo kasetno kolekcijo afganistanske glasbe iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Očaranost nad bogatim in radodarnim glasbenim izrazjem je preizkušal s preureditvami tradicionalnih pesmi, ki jih je po svoje zapakiral poleg lastnih pesmi že na prvi in drugi izdaji pod imenom Naujawanan Baidar. To sta bili plošči Volume 1 in Volume 2. Slednjo smo na Radiu Študent obravnavali že leta 2020 v eni od edicij oddaje Razširjamo obzorja.

Glasba / Razširjamo obzorja

Naujawanan Baidar: Volume 2

»Afghan street noise«

Andrej Dujc

 / 5. 1. 2020

V obeh primerih albumov gre za neke vrste Safijevo raziskovanje Afganistana na daljavo. Po večkratnih neuspešnih poskusih obiska države si je po družinskih pričevanjih in opisovanjih ustvaril svojo sliko Kabula kot glasbene in nasploh umetniške meke. Rezultat je godba svojskega obrata, ki temelji na tradicionalnih inštrumentih ali miksih starih afganistanskih melodij, ki so skozi tunele efektur, fuzza, zankanja in manipuliranja obstale kot čvrst in hrupen ulični kolaž afganistanske prestolnice. In čeprav je projekt Naujawanan Baidar, po domače Razsvetljena mladina, skozi leta že prerasel v delujočo zasedbo, se zaradi neštetih sprememb zgodba nadaljuje podobno kot na prvih dveh izdajah – kolažiranje, spreobračanje in lepljenje zvokov v brezmejni trans enega avtorja. Pred nami je album Kedmat Be Khalq, z drugimi besedami Ljubezen do človeštva.

Zdi se, da Safi skuša tokrat skozi glasbo predstaviti skrbi nad situacijo v Afganistanu in bolj neposredno izpostaviti ukleščenost verskega fundamentalizma, imperializma, militarizma in opozoriti na raznolikost afganistanske populacije, ki je umetniško zatrta že vrsto let. Z umikom Sovjetov iz države leta 1989 so najprej mudžahedini konkretno zamejili glasbo s prepovedjo ozvočenja, glasbe z ljubezensko tematiko, s plesnim ritmom, radio so predvajali le dve uri na dan, dovoljeno je bilo izvajanje le striktno duhovnih pesmi. Ko so leta 1994 Kabul prevzeli talibani, pa se je zamejitev še zaostrila. Trganje trakov iz avdio- in videokaset, zaporna kazen za predvajanje glasbe, zaprtje glasbenih šol, skorajšnja ukinitev filmske produkcije, nenazadnje tudi vzpostavitev verske policije prav za namene omejevanja oziroma uničevanja zvočnih pa tudi vizualnih artefaktov. Ostala sta le komercialni pop in nacionalistični folk. 

Safi, kot kaže, čuti predvsem dolžnost do eksperimentiranja z bogato afganistansko tradicijo, pa čeprav iz diaspore, tisto, ki je bila v razcvetu pred dobrimi petdesetimi leti. Ko so ženske svobodno hodile po ulicah in imele pravico do izobrazbe, ko je radio predvajal moderno popularno glasbo kot tudi ljudske glasbe različnih etničnih skupin, razvijala se je kultura na vseh področjih. Bolj kot poziv k revoltu pa je album Khedmat Be Khalq prikaz in vpogled, mogoče tudi upanje za nove generacije diaspore, na nov razcvet Afganistana.

Glasbenikov eksperiment je tokrat nekoliko bolj razpršen, predvsem v smislu dodajanja k preteklim prevladujočim akustičnim fraziranjem. Še vedno so v ospredju melodičnost, mističnost in sama ritmika glasbe, pa vendarle je tokrat raznolikost tista, ki razbremenjuje enošusni trans prejšnjih izdaj. Ponovno so tukaj pesmi, ki s počasnim orient pridihom ležerno in nevpadljivo zastirajo enoličnost, medtem ko smo na drugi strani priča tudi dolgoročni gradnji in slojenju na posteljici konstantnega pulza v stilu krauterskih perifernih nemških bendov iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Raba efektov in zank nosi že znano vlogo zakrivanja prepoznave inštrumentov, dodana vrednost pa so vsekakor donenje, klenkanje in podobne prvine, ki so dodajale iskre v angleški industrijski rock. Khedmat Be Khalq je eden tistih albumov, ki bo zaradi svoje neolepšanosti in robatosti zvenel še dolgo po svojih dobrih tridesetih minutah. Ljubezen do človeštva ali Safijev imaginarij Afganistana na daljavo.