Neneh Cherry: Broken Politics

Smalltown Supersound, 2018

Neneh Cherry je ime, ki glasbene laike najverjetneje asociira predvsem na njen blockbuster hit Buffalo Stance, ki še danes najde pot v glasbene opreme tistih nostalgičnejših radijskih postaj. Komad je izšel leta 1988, takrat se je s pripadajočim albumom Raw Like Sushi na bombastičen način pričela kariera te švedske glasbenice, ki v svoji muziki združuje prvine hip-hopa, popa, r’n’b-ja, skozi leta pa tudi prvine drugačnih godb, tudi afriških, od koder je oče Neneh Cherry emigriral v omenjeno skandinavsko deželo. Že Buffalo Stance in Raw Like Sushi sta začrtala pot, ki jo Cherry ubira pri udejanjanju svojih studijskih izdelkov. Med zvezde je namreč ob koncu osemdesetih Cherry s svojim blendom hip-hopa, DJ-anja in surovih bitov izstrelil takrat mladi britanski producent Tim Simenon, ki se je kasneje uveljavil predvsem kot idejni vodja projekta Bomb The Bass, ki še danes velja za pionirsko zasedbo na področju britanskega trip-hop, pop in elektronskega zvoka devetdesetih.

S podobnimi ambicijami se je Neneh lotila tudi svojih naslednjih projektov. Med zaslužnimi za produkcijo na preostalih relativno komercialno uspešnih albumih  devetdesetih se tako znajdejo imena, kot so Geoff Barrow, Lenny Kravitz, Youssou N'Dour in Paul Simm. Za svoj predzadnji album Blank Project iz leta 2014 je Cherry spet izbrala vizionarja britanske underground elektronike, a tokrat je šlo za Kierana Hebdena oziroma Four Teta, glasbenika, ki si je s svojim pristopom k elektroniki v gori projektov pridobil tudi zaupanje za delo na albumih Roots Manuve, Omarja Souleymana ter naprimer Jamieja XX-a. Sodelovanje Cherry in Hebden ponavljata tudi na albumu Broken Politics, ki je izšel lani pri založbi Smalltown Supersound in ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov.

V tej recenziji se bomo najprej posvetili produkcijskemu delu, pri katerem je Hebden močno zadržan. Sicer bi še lahko dejali, da je zvok plate moderen, a o prodornem delu, ki danes v glasbenem svetu zazveni ob imenu Four Tet, ni na tem albumu ne duha ne sluha. Podobno lahko rečemo tudi v zvezi z odštekanim, izvenškatlastim prispevkom, ki si ga je Hebden dovolil ob produkciji za nekatere druge glasbene kolege, npr. zloglasnega Omarja Souleymana. Še najbližje temu pridemo ob samplih Ornetta Colemana, drobcih dubovskega, trip-hopovskega, hip-hopovskih in ambientalnejših zvokov, ki se jim Four Tet posveča tudi v tem trenutku svoje solo kariere. A v podlagah na albumu Broken Politics se vrtimo okoli večinoma preprostih, popoidnih, zvočno bogatih produkcijskih prijemov, ki pa jim čez leta žal ne bomo mogli pripisati kake posebej daljnosežne značilnosti. Podlage so sicer prijetne na posluh, a ravno v enostavnosti obračanja treh, štirih akordov na komad, mehkobi strun, klavirjev in glasu same Neneh se skrivajo glavne disonance v odnosu do tematik albuma, s katerimi se Cherry obrača v kritiko modernega stanja duha in družbe.

Cherry na Broken Politics tehnično ubere večinoma pevski pristop. Kot rečeno, se stvari loteva na izredno oseben, face-to-face način, ki pa mu ob tehtnih tematikah na žalost umanjka nekaj več in your face odnosa. Neneh se zdi, da smo morda zašli v slepo ulico, a svojega mnenja ne poda moralistično, s pozicije vsevedne opazovalke ali sodnice, ponudi nam zgolj poglede s svoje perspektive, pripoveduje drobce osebnih zgodb, iz katerih sevajo ljubezen, pomanjkanje slednje, kritike nasilja, nehumanosti, odtujitve med posamezniki. Čeprav zase pravi, da je raje pevka, ki rapa, kot obratno, in na plošči večinoma prepeva, so najslajši momenti na albumu ravno tisti, ko Neneh svoj glas iz pevskih preusmeri tudi v rimoklepaške vode, ko lažje, nekoliko bolj odrezavo doseže prej omenjeni in your face.

Sklenili bomo torej, da se je Cherry ob svojem ponovnem obračanju k aktivizmu posvetila osebni interpretaciji pomembnih tematik zlomljenega političnega diskurza, mračnega vzdušja v kolektivni in lastni zavesti, vase zagledanim pogledom privilegiranega zahodnega slehernika, ki se skriva v  stanju udobja, a vendarle se hkrati zdi, da vzdušju s plošče Broken Politics umanjka tudi čutna refleksija dotičnih tematik. Kljub določenim izpostavljenim mankom je poslušanje albuma prijetna izkušnja. Gre za kvalitetno pop ploščo, ki ji uide nekaj več robnosti in poguma. Razloge za tako podobo boste lahko ob izkušnji nastopa v živo preverili že pojutrišnjem, 26. februarja, ko bo Neneh Cherry zasedla oder Katedrale Kina Šiška, kjer bo predstavila vidnejše drobce svojega zavidljivega, 30-letnega repertoarja, seveda pa tudi aktualni album Broken Politics, ki mu bomo v tekoči uri v etru Radia Študent prisluhnili v celoti.