NEUROSIS: HONOR FOUND IN DECAY

Neurot, 2012

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo dolgo pričakovano in že zdavnaj napovedano novo ploščo enih izmed največjih originalov in težkokategornikov kreativnih metal in rock pokrajin zadnjih desetletij in več – kalifornijskih Neurosis. Neurosis, ki jih poslušalcem Radia Študent gotovo ni treba posebej predstavljati, so tekom kariere svoj izraz popeljali skozi kopico subtilnih permutacij, a so vseskozi ohranjali ključne poteze – intenzivnost in težo, drobovno ekspresivnost in prepuščanje soničnim potovanjem. Ob začetku tisočletja so se znašli v meandrih post rocka in post metala, vprašljivih žanrskih potezah, ki so jih pravzaprav pomagali definirati. Predzadnja plošča „Given To The Rising“ iz leta 2007 pa je prijetno presenetila s svojo surovostjo, obnovljenim smislom urgence in organske, monokromatične zvočne teže.

Ravno zaradi tega je morda nova izdaja „Honor Found In Decay“ rahlo razočaranje. Na osnovnem zvočnem nivoju sicer ni plošči kaj očitati. Njihov nezgrešljivi „sound“, ki jim ga je znova pomagal ujeti cenjeni Steve Albini, je še vedno tukaj. Še posebej velja omeniti surov, prostoren in „škatlast“ zvok bobnov, ki je od nekaj ključen gradnik soničnega udara Neurosis. Kitare so za odtenek bolj razredčene, vendar pravzaprav kolektivno vse štima. V zadnjih letih so se Neurosis po lastnih besedah iz dramatičnega prehajanja med tihimi pobrenkavanji in glasnimi detonacijami premaknili v raziskovanje sredinskih območij dinamike in nasičenosti. Tako je tudi na „Honor Found In Decay“.

Vendar postane po nekaj skladbah očitno, da tokrat vsemu skupaj nekaj – in to precej – manjka. Neurosis na novi plati delujejo zaskrbljujoče brez idej in morda še pomembneje – brez ekspresivnega zaledja in zanosa, ki smo ju pri njih vajeni. Zadeva je še posebej kočljiva, saj žanrska območja, kjer domujejo Neurosis, vedno ponujajo nabor klišejskih gest, s katerimi je mogoče te reči zakriti. Tu so elegični kitarski akordi, ustvarjanje drame s šepetanjem ali kričanjem ter nabijanje po inštrumentih. A če smo v preteklosti Neurosis v takih trenutkih neizpodbitno verjeli, se vsaj avtorju tega prispevka zdi, da so se tokrat ujeli v zanko samovšečnega in pretencioznega patosa, ki je sumljiv že zato, ker se na vse pretege trudi biti globok. To je mogoče zaslediti tako v besedilih, ki so ves čas na meji pretiranega modrovanja, predvsem pa v glasbenih obrazcih, ki se redko odmaknejo od preverjenih tonalnih harmonskih zaporedij in premočrtnega narativnega poteka. Tam, kjer so Neurosis nekoč blesteli z neverjetno težo in barvito disonanco kataklizmičnih riffov ter razgaljenimi kantavtorskimi momenti, polnimi slikovite napetosti, se sedaj nevarno približujejo generičnemu rock teženju. Sicer pa gotovo obstajajo tudi poslušalci, ki pozdravljajo razvoj v to smer. Vendar so Neurosis na ta račun izgubili velik del svoje magije. Že od prvih nekaj sekund naprej je jasno, koga poslušamo, a Neurosis se tokrat izgubijo v manj zanimivih žanrskih območjih, ki so jih pomagali začrtati tudi sami.

Album „Honor Found In Decay“ sicer ponuja nekaj zanimivih trenutkov, ob katerih težko razumemo bledost celote. Zaključek prvega komada „We All Rage In Gold“ vsebuje močan prispevek klaviaturista in elektronika Noaha Landisa, ki je drugače tokrat precej v ozadju. Kot celota pa izstopa predzadnja „All Is Found...In Time“, ki premore nekoliko več ostrine in odprtih zvenov. Vendar je vsega skupaj premalo, da bi plošča pustila kakšno močnejšo sled. Ali gre za znak utrujenosti ali le manj prepričljivo epizodo drugače povsem suverene kariere, pa bo najverjetneje pokazal čas.