NEW WAVE SYRIA: SUMMER

Samozaložba, 2013

Ena izmed iztočnic, ki sta jo ob izidu prvenca Hello, Yes vneto ponavljala Urša Golob in Rok Pezdirc, je, da si želita tudi v domačih logih doživeti več žive, igrane elektronske glasbe. Take, ki se v svojem jedru, tudi na račun postavitve, napaja iz tradicij klasičnih bandovskih formacij, a jih v samem bistvu pretaplja v najrazličnejše sodobne elektronske variacije ter pri tem izkorišča vse njihove danosti. In če se za trenutek ustavimo v letu 2009, je bilo stanje v tovrstnem glasbenem miljeju zares skromno. Tako tudi ne preseneča, da je dvojec rockerskih korenin – ne pozabimo, da sta se svoj čas udejanjala v postrockerski zasedbi Superheroes Of BMX –,  ki je uspešno pretopil in preoblikoval svoj glasbeni izraz, s prijetnim pop nabojem in barvito, vabljivo ter nadvse aktualno organsko plesno glasbo prepričal mnoge, tudi ločene pole in si zanjo prislužil nagrado filmskega sklada. 

Štiri leta pozneje in situacija je v svetu recimo ji organske elektronske glasbe pri nas bistveno bolj barvita. Mlade in obetavne zasedbe so v njej odkrile pravi ustvarjalni poligon, nekatere izmed njih pa pričele celo razvijati odobravajoče, samosvoje in inovativne avtorske principe. Štiri leta pozneje zato tudi nova plošča dvojca New Wave Syria, Summer, na račun spleta okoliščin ni tako sveža, kot se je nemara prigodilo ob izidu že omenjenega prvenca, kar pa ne pomeni, da zaradi tega glasba na njem kakorkoli trpi. Še več! Dvojec se je skoznjo izrazno le še utrdil in sprostil. Zanimivo pri tem je, da Urša in Rok na posluh svojih moči nista toliko izrabljala za iskanje in širjenje zvočnega nabora – čeprav bi bilo krivično reči, da tega nista počela –, saj je njuno izrazno načelo še vedno trdno oblikovano okrog okrnjenega synthpopovskega niansiranja. Ne, štiriletna studijska odsotnost je sledila na prvi pogled nenavadni, a na nek način tudi logični poti avtorskega zorenja, izpraševanja in samopoglabljanja. Resnici na ljubo New Wave Syria svoje samosvoje forme, če vzamemo v ozir samo kratkometražni, iskrivi in mladostniški prvenec, nista uspela sploh še zares razviti in izdelati, ali se preko nje definirati kot prvovrstna glasbena ustvarjalca.

In plošča Summer prinaša prav to. Zrelost znotraj forme. Forme, ki ne zanemarja svoje tradicije, ampak se iz nje povsem upravičeno še znatneje napaja. Postrockovska atmosferičnost jima namreč nudi svobodnjaško pot, ki, odrešena vseh okovov, omogoča oblikovanje tudi takšnih pop biserov, kot je aktualni single Hipster Than Hip. Kar pa tudi sprovede, da se začetna nedolžna in pridušena zvočna krajina lahko razvije tudi v na synthih podprte in basovsko močno poudarjene plesne ritmike v samem zaključku plošče, kjer velja izpostaviti bržčas najboljši moment plošče, trojček skladb z naslovi Bang, Shut My Eyes in Glow, znotraj katerih se New Wave Syria tudi avtorsko izpopolnita. Z Uršinim pridigarskim vokalnim podajanjem, atmosferičnostjo, pretočnostjo in distorzirano melodiko izražata zrelost ter dokazujeta, da vsesplošno navdušenje iz časov plošče Hello, Yes ni bilo zgolj naključje.