NICK CAVE & THE BAD SEEDS: SKELETON TREE

Bad Seed Ltd., 2016

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo eno brez dvoma  markantnejših plošč letošnjega diskografskega leta, novo stvaritev dolgoletnega znanca Nicka Cava oziroma že šestnajstega v vrsti dolgometražcev, ki jih je ta posnel s svojimi The Bad Seeds. Skeleton Tree bi bil med poslušalci Radia Študent zelo pomemben dogodek, tudi v kolikor ne bi bil obložen s težavnim kontekstom tragične nesreče, v kateri je ob padcu s pečine v bližini družinskega domovanja preminul Cavov petnajstletni sin. Take okoliščine, jasne tudi po narativi dokumentarnega filma Once More With Feeling, ki je spremil izdajo plošče, do neke mere nujno otopijo kritično presojo projekta in bolj ali manj jasno je tudi, da spust v razglabljanje intime avtorja na tem mestu ni nekaj dobrodošlega, niti hvaležnega, čeprav je po liniji refleksij plošče jasno, da gre za prvo interpretativno linijo, linijo, ki že po naravi človeškosti, empatije in ja – strahu, takoj prevzame dominantno vlogo znotraj pogleda na glasbeno delo, morda še toliko bolj v primeru Nicka Cava, avtorja, ki se skozi svoj celoten opus ukvarja s smrtjo, tragičnim in patetičnim, mizerijo in trpljenjem, bolečino in zlorabo.

Ne glede na to pa nam tudi ta plošča lahko služi kot zelo splošen opomnik ali napotek ob glasbi in poslušanju kot takih. Oblike in nameni tako poslušanja kot tudi ustvarjanja glasb variirajo skozi izjemen spekter, ki ga določajo principi obrti, narava dela, razpoloženjski, vsakdanji in čutni modusi, navade, veselje in afekt, ekstaza, žalost, kreativnost, napor, lahkotnost, otopelost. In v kolikor lahko tehnični aspekti ali raznorodni standardi kvalitete v različnih kontekstih terjajo objektivacijo predmeta – glasbe, torej analizo, primerjalno delo, prav tako lahko glasba terja tudi obraten vpogled oziroma prej zgolj doživetje, empatično interpretacijo ali celo vase zazrt, oseben pogled, poskus vživetja v nevživljivo, zlorabo vsebine.

Zato novi album Cava in Slabih semen doživljamo tako nejeverno, s skepso v interpretaciji, s krivimi občutki ob doživljanju tistega, kar se zdi izraz največje mogoče nesreče, najtesnejše znane stiske, ob praktični anticipaciji pritiska v prsnem košu, meje treznosti in joka, totalnega izliva obupa. Poslušamo avtorja, s katerim razvijamo moralen odnos, cenimo ga, poveličujemo v rock boga in se zbližujemo z idejo njegovega genija, njegove dobrote. Iznenada pa ga uzremo na tleh, raztelesenega in razčlovečenega, z ihto, nujo in obupom glasu, v momentu, ko priča tragičen trenutek razosebljenja in je zgodba izrečna tako, da te neizogibno naslovi kot sočloveka. Cavova interpretacija na plošči je izredno močna, vendar morda ravno v tem, da niti ni izvedena, uprizorjena, da bi ji le stežka pripisali določeno spretnost. Taka je … v teh okoliščinah protagonist pač poje in ko poje ječi. Seveda je interpretacija tu prilagojena zgodbi, scenosledu - bolj ali manj, tako ali drugače - in je kot taka obrtniška. Vendar izpoved, ki je Skeleton Tree brez vsakega dvoma, v vseh okoliščinah prežema sentiment žalovanja, sentiment tihega kroga zaupnikov. V inštrumentalnih prispevkih je čutiti empatijo do prijatelja v stiski, čutiti je zadržanost in čutiti je hkratno željo po prispevku k dobrobiti, k odtenku vedrine, tako zelo nujne pikice optimizma in volje. Dejansko smo priča razpuščenosti aranžmaja, okostenelosti bazičnih idej, ki jim ni več dana vloga v scenosledu, temveč jim je dan čas. Čas, ki ne polzi med prsti, čas, ki ne anticipira ničesar. Izvedbeno enormen bend The Bad Seeds zato tukaj zveni kot v leru. Nekomu bodo morda zveneli le kot senca preteklosti, brez idej ali brez ostrine, drugemu pa bodo njihove ambientalnejše slike, nekako izpeljane iz zvočne logike ne ravno najbolj čislanega predhodnika Push the Sky Away, ravno v svoji statiki, ki pa posamezen glas lahko prižene k najiskrenejši iskri empatije v obliki preprosto brihtnega inštrumentalnega izpada, najlepše zapolnile slušni doživljajski svet, kot odzven idealnega, sanjskega benda, ki nekje v mističnem etru kreativnosti flanca najbolj domiselno zamišljen in uživaško izpeljan inštrumentalen motiv.

To vmesje je pravzaprav vcepljeno že skozi daljši proces nastajanja glasbe s plošče, ki je bila celo v večinski meri spisana že pred tragičnim dogodkom. Nekateri besedilni pasusi, ki se dozdevno najočitneje navezujejo na doživljanja po nesreči, naj bi bili pripravljeni že prej. Kot nas opozori tudi sam Cave, besedilne tematike plošče ne gre občutneje navezovati na čas po smrti sina. A ne glede na to, je odmev tega časa na Skeleton Tree tako zelo očiten. Album torej ni neposredna izpoved stiske in ni izrasel iz temelja sveta žalujočega. Je pa žalovanje, je izraz vsakdana žalujočega, je glasbena umetnost, izvršena skozi vsakdan temeljno strtega posameznika, ki v družbi bližnjikov mukoma gazi skozi nepregledno trnje hudega zloma lastnega sveta in lastnega doživljanja tega sveta. Cave je tukaj drug človek in Bad Seeds so tukaj bend, ki temu človeku nudi okolje iskrene, prijateljske empatije in tudi nujne spozabe ali morda vsaj izvajalskega, obrtniškega transa.

Plošča Skeleton Tree je zato blazen dokument človeškosti, v tem tiči njena temeljna vrednost za poslušalca. Seveda je tudi obrtniški izdelek, vendar gre tu za obrt benda kot družabne celice, in ne benda kot zgolj mehanizma manufakture glasbe, zato Skeleton Tree ni album za tiste, ki vselej pričakujejo predvsem slednje. To bi lahko bil album, katerega javni izroček je v temelju presenetljiv, album, ki po samo-terapevtski naravi ne premore nagovora zunanjemu poslušalcu, album, ki ne vsebuje objektivne glasbeno-sporočilne vrednosti. Vendar v to, iskreno, vsaj v tehle vrsticah, ne verjamemo. Glasba je lahko še toliko več kot to.