NICOLAS JAAR: SIRENS

Other People, 2016

Včasih se zdi, da v glasbeni sferi Nicolasa Jaara obstajata dva tabora: tisti, ki Nicota v hagiografskem slogu opisujejo kot wunderkinda in vizionarja, in tisti, ki jim njegova pretencioznost pošteno najeda. Toda če prodremo globlje v instinktivno opozicijo tega tabora, se dozdeva, da ves ta prezir ne izvira iz averzije do njegovega glasbenega outputa, kvečjemu do njegovega golega obstoja. Je pač lep sin umetnika in plesalke, šarmanten v svoji dvojezičnosti, talentiran multiinstrumentalist, poznavalec literature, uspešen solo producent in glasbeni sodelavec, ki ga cenijo tako visoko profilirane kulturne in umetniške ustanove kot underground. Kljub temu oziroma prav zato je v svoji heteroseksualnosti in relativno klasični eksperimentalni formi precej manj dvoumen, manj sporen kot drugi lik elektronske mainstream avantgarde Arca. Kar je obema skupno, pa je odločno penetriranje političnega v milje elektronskih glasb. 

Toda če se venezuelski producent skozi samorefleksijo ukvarja predvsem s politiko telesa in spolnimi identitetami, pa se Jaar na albumu Sirens loteva lastnih čilenskih korenin, zgodovine domovine njegovih staršev, sodobne ameriške resničnosti in apatičnosti svoje generacije. Vprašanje subverzivnih potencialov elektronske glasbe se je kmalu po institucionalizaciji scene v 90. letih, po prevladi funkcionalnosti nad raziskovanjem, nekako pometlo pod preprogo. Jaar se leta 2016 tako ponovno sprašuje, ali je oziroma ali bi lahko elektronska glasba bila tudi »protestna pesem« naše generacije? 

Politični podtoni albuma Sirens se zrcalijo že v samem poimenovanju. Sirene kot nevarna mitološka bitja, ki poslušalca s svojimi očarljivimi glasovi zapeljejo v propad, torej nekakšna metafora za eskapizem elektronske glasbe, za predajanje hipnotičnosti 4x4 ritmik; obenem pa sirene kot sredstvo za alarmiranje ljudi, za prebujanje iz uroka mitoloških soimenjakinj. Drugi eksplicitno politični motiv, ki kaže na Jaaroovo konceptualno celovitost, pa je sama platnica albuma, sicer fotografija inštalacije njegovega očeta Alfreda iz leta 1987 z naslovom A Logo for America. Na reklamnem panoju enega izmed newyorških križišč predstavljena inštalacija je problematizirala enačenje ZDA z Ameriko v globalni kolektivni zavesti; napis "This is not America" nas opomni na pogostoma pozabljeno celotno Latinsko Ameriko. 

Sirens torej obstaja kot nekakšen dokument Jaarovega internega soočenja s svojo čilensko-ameriško identiteto in zunanjega soočanja percepcije dveh Amerik. Zgodba tega zasebnega in obenem političnega konflikta je napletena okoli vsem dobro znanih dogodkov v Čilu med letoma 1973 in 1990, obdobja, ki se je pričelo z begom njegovih staršev v ZDA in končalo z njegovim rojstvom. In če se je Jaar doslej slogovno opiral na kriptične, abstraktne verze, pa na albumu Sirens povzdigne svoj glas v obliki neposrednega političnega komentarja, ki ga tematizira napis na platnici "Ya dijimos no, pero el si esta in todo", torej rekli smo že NE, toda DA se skriva v vsem. 

Gre za neposredno referenco na čilenski referendum leta 1988, ko je NE pomenil ne podaljšanju Pinochejevega mandata in torej DA koncu njegove diktature, za katerega je glasovalo 55 odstotkov volivcev. Prav to je nosilni motiv skladbe No, ki na prvi posluh zveni kot predstavnica vala nove čilenske cumbie, seveda z zadostno mero za Jaara značilno detajlnih zvočnih krajin na sredini. Ne glede na lahkotnost beata, na katerega bi brez težav sedli verzi o viskiju in twerkanju, Jaar nanje vpenja svojo refleksijo političnega dogajanja obeh Amerik, osrediščeno okoli verza "no hay que ver el futuro para saber que va a pasar", ni potrebno poznati prihodnosti, da veš, kaj se bo zgodilo. Začetek in konec skladbe skupaj povezujejo izseki iz družinskega arhiva. Gre za premišljeno umestitev pogovorov med malim Nicom in očetom Alfredom, v katerih nekajletni Jaar pove zgodbico o letečem ptičku, ki ga poseka mož z veliko pištolo, s čimer nas Jaar uvede v sledeče, drugo največje presenečenje albuma, na lo-fi "motorik" ritmiki osnovano Three Sides of Nazareth. Skoraj desetminutna skladba večinoma ohranja repetitivni ritmični in basovski rock'n'roll motiv, ki ga Jaar nekje na sredini dekonstruira in razprši v ambientalen soundscape, ki proti koncu ponovno najde pot naproti osrednji temi, gravitirajoči okoli verza "I found my broken bones by the side of the road".      

Največje presenečenje plate pa je zagotovo epilog History Lesson, nekakšna reinterpretacija osladnega doo-wop popa 50. let. Kot kontrapunkt njeni lahkotnosti v ušesa bode Jaarovih šest poglavij iz zgodovine. Prvo poglavje: Zajebali smo, Drugo poglavje: Spet smo zajebali, spet in spet, Tretje poglavje: Nismo se opravičili, Četrto poglavje: Nismo priznali, Peto poglavje: Lagali smo, Šesto poglavje: Najebali smo. Na koncu tega najbolj moralističnega momenta albuma pa stoji verz sodobnih protiletalskih siren, ki poslušalca zbudijo iz otopelosti in ga vprašajo: "Oh…but…baby… Don't you decide it?" Kljub pretežno pesimističnim pogledom na mehanizme zgodovine in politične procese skuša torej Jaar na koncu prevzeti vlogo nekakšnega buditelja, kar bo vsak pač presodil v okviru svojih prepričanj, seveda tudi glede na dejstvo, da besede prihajajo iz ust mladega moža izhajajočega iz privilegiranega družinskega okolja.  

Kar se tiče samih kompozicijskih metod in produkcije, Sirens ne prinaša nikakršnih presenečenj, kvečjemu so predhodniki Nymphs II, Nymphs III in Fight, ki ga slišimo v podlagi, premogli več prostora za eksperiment, za nepričakovano. Jaarove produkcije pač premorejo avro, ki izvira iz njegovega tenkočutnega miksanja analognih, digitalnih, terenskih in vokalnih posnetkov v vseobsegajoči Jaar zvok, kot smo ga spoznali na Space is Only Noise. Pozornost je na zvočnih ornamentih in glasovnih fragmentih, satiejevskih klavirskih vložkih, na hrupu in šumu, prebadajočih frekvencah in zvokih konkretnega. In v tem oziru je Jaaru potrebno priznati zavidljiv napredek pri piljenju svojega dinstinktivnega glasbenega izraza, predvsem skozi projekte, kot je Darkside. V oživljanju nekaterih dolgo mrtvih žanrskih prijemov na albumu Sirens pa se Jaar hkrati zdi skorajda ortodoksen. Toda gledano v celoti je njegovih šest žanrsko razgibanih kompozicij skupaj prepletenih z debelo rdečo nitjo, pravzaprav rdečo reko krvi padlih pod streli Pinochejeve vojaške hunte, ki se izteka v jezero krvi nedolžnih ljudi, padlih pod streli ameriške policije. 

Tisti, ki so Jaara cenili doslej, ga bodo po Sirens še bolj;  drugemu taboru pa bodo politični in moralistični podtoni ter relativno ortodoksna eksperimentalna narava albuma še bolj dopizdili. Na koncu se recenzentu zdi pomembna predvsem poanta, ki se skriva v uverturi Killing Time. "We are just waiting for the old folks to die // we are just waiting for the old thoughts to die".