Nils Frahm: All Melody

Erased Tapes, 2018

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali album z naslovom, ki že sam sebe dovolj jasno razloži. All Melody je naslov zadnje plate izpod prstov nemškega komponista in tako zvanega sodobnega pianista Nilsa Frahma, izdane za založbo Erased Tapes. Frahma poznamo kot klavirskega in produkcijskega geeka, ki se na koncertih zazida z ekscentričnimi klaviaturami, s harmoniji, z ritem mašinami, z efekti, s prepariranim klavirjem in orglami. Slednje se zaradi prostorske stiske običajno nahajajo v zaodrju. Frahm je na svojih predhodnih albumih operiral predvsem z zvoki klavirja in sintov, z albumom All Melody pa v svoje kompozicije vpelje še druge, predvsem solistične inštrumente. Poleg pestrejše palete zvokov je All Melody nabita tako z večjo mero plesnih kosov kot tudi zgolj z beati, ki jih Frahm ponekod vplete v že slišane minimalistične, ponavljajoče se, klasično zveneče kompozicije.

Albumi, s katerimi je Nils Frahm postal vidnejši na sceni določene alternativne muzike, so Felt, Screws in Spaces. Vsaka izmed naštetih plošč ima za seboj specifičen povod, skoraj nujo za nastanek. Kompozicije z albuma Felt so bile denimo posnete v Frahmovem stanovanju, na prepariranem klavirju, katerega strune so bile sprva podložene s filcem, zgolj zaradi obzirnosti do sosedov. Zgodba sledečega albuma Screws se prične z glasbenikovim zlomljenim palcem in s štirimi vijaki v njem, ki jih je poškodba terjala. Na albumu Spaces pa Frahm lovi atmosfero svojih koncertov – plata je namreč v celoti skupek posnetkov, zajetih na različnih koncertnih odrih. Tu se zgodi skoraj cageovski moment, saj, kot navaja Frahm v enem izmed intervjujev, je iz vsega posnetega materiala namenoma izluščil tiste posnetke, na katerih so jasno slišni naključni zvoki publike. V njegovi glasbi so opazni vplivi glasbenikov in glasbenih gibanj, predvsem iz dvajsetega stoletja, če ne drugje, vsaj v določenih načinih snemanja kompozicij ter v uporabi prepariranega klavirja, za očeta katerega velja John Cage, ki je že v tridesetih letih dvajsetega stoletja na klavirske strune polagal različne predmete.

Prepariran klavir pa na albumu All Melody ni pretirano v ospredju, saj je bila Frahmu tokrat ponujena odlična rešitev prostorske stiske v obliki berlinskega Funkhaus studia Saal3, ki se nahaja v eni izmed tamkajšnjih historičnih zgradb, zgrajeni v petdesetih letih. Studio, v katerem je Nils v preteklosti že snemal - in sicer glasbo za film Victoria - je lahko preuredil po lastnih načrtih. V njem je s prijatelji zgradil mešalno mizo, postavil orgle - takšne, ki se običajno skrivajo v zaodrju - razstavil je torej lahko vso svojo opremo. Z občutno razširjenimi prostorskimi kapacitetami je nato posnel za 250 ur materiala, ki ga je za All Melody skrčil na dobro uro oziroma dvanajst kosov.

Če je s preteklimi albumi prihajalo predvsem do mikro premikov znotraj klavirskih skladb, morda tudi zaradi že navedene prostorske omejenosti domačega studia, je Frahm svoje kompozicije tokrat na široko razprl in, kot rečeno, klavirskim pristavil še druge zvoke. Tako je na albumu poleg zvokov, ki smo jih od Frahma že vajeni, mogoče slišati še marimbo, timpane, gong, godala in zborovsko vokaliziranje. Ponekod je težko določiti vse inštrumente, vključene v kompozicije, mestoma je tudi zahtevno ločiti en zvok od drugega. Taka nedoločljivost virov zvoka, ki aludirajo drug na drugega, je bila, kot sam pravi, njegov namen. Ne le inštrumenti, temveč tudi kosi kompozicij med seboj fluidno prehajajo in se spajajo.

V začetno skladbo albuma z naslovom The Whole Universe Wants To Be Touched dobesedno prikorakajo vokali, ki ahajoče vokalizirajo v stilu hvalospevov. Glasovi, ki so del zbora Shards, pojejo na način sakralnih napevov, kakršne slišimo v nekaterih kompozicijah z albuma. Ponekod prevzemajo pobudo melodije, spet drugod pa ustvarjajo dodatno plast atmosfere. Prav plastenje poslušalca dezorientira, Nils je namreč izjemno dovzeten in spreten v spreminjanju dinamike, zvoki se zahrbtno pojavljajo in izginjajo. Poleg vokala, ki je novost v njegovih kompozicijah, pa Nils kot ekstra inštrument izkoristi tudi prostor, s pomočjo katerega posname naravne odboje zvoka. Prav prostor oziroma v tem primeru njegov studio Saal3 je za ta album ključen. Glasbeno-fanatični Frahm se je iz svojega spalničnega DIY studia preselil v novo svetišče, njegova glasba pa je s tem postala bolj skoncentrirana in se občuti skoraj kot zenovsko-sakralna. Kljub pridihu religioznih tradicij znotraj nekaterih kompozicij pa te vseeno ne zvenijo himnično, kot na primer Salve Regina Arva Pärta. Kot so bili, po sili razmer, nujni nastanki zgodnejših albumov, je tudi All Melody nujen, njegov nastanek je neke vrste počastitev in poklon Frahmovemu studiu Saal 3.

Ponavljanje je, poleg atmosferičnih delov, najizrazitejši osnovni element plošče, ki ga običajno nadgradi melodija enega ali več gostujočih inštrumentov. Kljub vsem novostim pa je na albumu All Melody mogoče slišati tudi kompozicije, v katerih še vedno prevladujejo klavir in njegovi podaljški. Tako se s komadom My Friend The Forest Frahm vrne k ozvočevanju klavirja od znotraj, ko je posneto tudi udarjanje kladivc na podložene strune. Še eno klasično klavirsko melodijo položi v kos Fundamental Values, le da nadplasteno improvizirano-zvenečo melodijo tu prevzame trobenta.

Album All Melody tako ni več zgolj klasična oda klavirju, ki mu je Frahm celo posvetil datum devetindvajseti marec in ga oklical za praznik Piano Day, ki ga praznuje tudi Kino Šiška. Frahmov aktualni album je kot film Victoria, za katerega je sam komponiral muziko. V slednjem nas igra kamere brez rezov popelje po nočnem Berlinu, kjer se iz techno kluba prestavimo v intimno atmosfero izpraznjene kavarne s klavirjem v temačnem kotu, na koncu pa v hotelski sobi obsedimo v mlaki krvi. Vse to je Nilsova muzika, lahko je plesna, lahko je povsem statična. Iz razgibanega klubskega vzdušja prehaja v kontemplativno, zamaknjeno, skoraj religiozno in tiho. In kot ponekod improvizirani dialogi v filmu tudi Vse Frahmove Melodije izpadejo kot take, čeprav podprte s shematično plastjo zvoka.