Nilüfer Yanya: PAINLESS
ATO Records, 2022
Angleška indie ustvarjalka Nilüfer Yanya je po studijskem prvencu Miss Universe, ki smo ga v Tolpi bumov že obravnavali, pri založbi ATO Records izdala ploščo PAINLESS. Umetničina glasba temelji na minimalizmu, s skladbami pa predstavlja raznolik in kaotičen pogled na svoje življenje, zaznamovano z bežno uporabo drog, duševnimi problemi in naivnimi romancami. Po izdaji debija je Yanya stopila v obskurnost, čeprav bi se bilo logično takoj lotiti pisanja drugega albuma. Tega je tako izdala šele čez tri leta, na kar sta močno vplivali pandemija in odsotnost motivacije.
Na plati se ukvarja s strahom pred zamujanjem, opazuje, kako vsi okoli nje živijo svoje življenje, dobijo pravo službo in se preselijo k svojim partnerjem, sama pa se sprašuje, kaj počne, da tega nima. Resnična izjemnost PAINLESS je to, kako na tej plošči zmanjša skoraj vse: čustva, glas, polomljen jezik – vse to naredi še večji vpliv na poslušalca.
V čustvenosti besedila ni nejasnosti, saj je lirika namerna in nedvoumna, čeprav je bila potencialna iskrenost njenih pesmi za Yanyo vedno strašljiva. Bistvo številnih njenih skladb je sprejetje danih situacij in trenutnega življenja. Vendar pogost stavek »I’ll do anything« namiguje na željo po delitvi občutkov z drugimi. Takšen je na plošči komad belong with you, v katerem ustvarjalka odlično opiše svoja čustva do partnerja in izpovedano osebno zgodbo preplete z glasbo. Izražena neodločnost v stavkih »I said there won’t be a next time / now I can’t see the stop sign«, pa lahko predstavlja univerzalno izkušnjo, na katero se navežemo tudi sami.
Tematike, opevane v pesmih, so zelo različne. Yanya nas enkrat spusti v globino svoje duše, drugič pa se odloči za tako majhno količino besedila, da komaj ugotoviš, o čem točno je govorila in kaj je s tem sporočala. Pomanjkanje tekstov v takih primerih nadomesti s čudovitimi, čistimi melodijami, ki uprizarjajo njene strahove in krožne misli. Pri tem je izjemno unikatna, saj tudi brez njenega glasu ali besedila lahko zagotovo vemo, da gre za komad Nilüfer Yanya.
Nekatere Yanyine zvočne poskuse lahko primerjamo s staro šolo, zasedbami, kot sta Fleetwood Mac ali Radiohead. Podobnost s starejšo linijo je zelo razvidna v melodičnosti skladb, pri katerih je za edinstven in kontrasten zvok prav tako zaslužen producent in glasbenik Will Archer, ki je neposredno vplival na ključne gradnike te plošče. Yanya se tako izraža z anranžmajskimi slikami skladb. Veliko doseže z nič več kot z ohlapno zaigrano električno kitaro, hrustljavim breakbeatom in nekaj duhovitega zvoka sintetizatorja.
Večina pesmi je tako čutnih, počasnih in sanjskih, da bi jih lahko označili za zimzelene balade. Ob tem plošča PAINLESS ponuja precej široko paleto mešanice popa in rocka, izvedene s tihimi, intimnimi nastopi, zaradi česar zveni zelo osebno. Kot izstopajoča komada izpostavimo Midnight Sun ali fantastičnega the dealer. Zvočna slika slednjega je tako minimalna, da ko začne med refrenom igrati bas, pravzaprav izbruhne. Prva skladba pa govori o razumevanju preobremenjenosti, a pripravljenosti na nadaljnji boj, pri čemer dobro uporablja metaforo polnočnega sonca, s katerim aludira na svetlobo, ki te vodi skozi temo.
Toda na žalost, v makro sliki, se Yanya ne zdi bližje močnejši uveljavljenosti v glasbeni industriji. Piše za široko publiko, a je znotraj komercialno uspešne sfere še neznana. Krepka usmerjenost ji zmanjka tudi v vokalnem izražanju, ki je v primerjavi s ploščo Miss Universe sedaj bolj enodimenzionalno. Prvenec je predstavil nekaj zelo barvitih in ekspresivnih melodij in nastopov, na PAINLESS pa se Yanya zdi veliko zadovoljnejša, da ostane skoraj strogo v zadimljeni globini glasovnega razpona, kar vodi do nekoliko trdote v nekaterih skladbah. Zadane nekaj nejasne, zasanjane, pop in new age estetike iz 80-ih, vendar svojega glasu ne izkoristi do konca, obenem pa nima mainstreamovskega glasu, ki bi se zlahka prodajal.
Plošča PAINLESS ima nekaj odličnih skladb, vendar vzbudi mešan odziv, saj so nekatere premalo nadgrajene. Od drugih podobnih izdelkov se odlikuje v tem, da se manj zanaša na moč besed in več na teksturo glasbe, tako pa brezhibno prihrani podrobnosti povedanega. Na poslušalsko potovanje se odpravimo brez pričakovanj, vendar album presenetljivo zahteva, da v enem trenutku spoznamo čustveno breme Yanye, v naslednjem skupaj z njo potočimo solzo, drugje pa plešemo in uživamo v razgibanih ritmih.
Prikaži Komentarje
Komentiraj