NINA HUDEJ: Disclaimer Null

Kamizdat, 2015

Tik pred koncem prejšnjega leta se je pojavila kopica izdaj, ki je dodobra prevetrila siceršnji izkupiček lanskih plat. Dve izmed poznejših izdaj sta pristali tudi na vrhu RŠ-eve lestvice naj Tolp bumov 2015. In ko gre za domačo producentko, ki si zna ustaljene tehno smernice podrediti in jim dodati svoj osebni pečat, se pojavi vprašanje, koliko je klubska glasba, oz. v tem primeru tehno, sposobna še ostati raziskovalna in napredno misleča, kakor je zanjo veljalo v njenih opevanih začetkih.

Bili smo že priča odklonom od standardne poti klubskega produciranja, nekaj časa se namreč že zdi, da vsako novo ime samo prepakira isto vprašljivo nostalgično vzdušje neke dotične plesne glasbe. Tako so lani nekateri producenti, med bolj odmevnimi Arca, prinesli svežo dozo eksperimentalnosti v drugače nekoliko upočasnjeno dogajanje. Ena izmed bolj svežih pa je tudi Nina Hudej, ki se s svojo temačno mešanico cvrčečih elektro sintov in globokih, večplastnih basovskih melodij dobro znajde v svetu minimalističnega, a detajlirano atmosferičnega tehna. Mešanica, ki bi znala ugajati tako obiskovalcem Elektrolize kot oboževalcem založbe Raster-Noton, pa se ne konča samo pri zvoku samem, temveč vključuje tudi osebne bitke s priznavanjem bolj raznolike družbe. Pravzaprav naj bi že ime albuma predstavljalo nekakšno izhodiščno točko brez vnaprej vzpostavljenih vrednot ali zgodb posameznih likov oz. v primeru albuma vlog posameznih zvočnih gradnikov. K sreči ima album več oprijemljive substance kot nerodni spremni tekst z uradne strani založbe. Čeprav se Disclaimer Null spogleduje z nekonvencionalno uporabo zvočnih artefaktov, nečem, kar je sicer v sorodni glasbi vedno bolj pogosto, in si dovoli nekoliko svobodnejši pristop do razvoja evforije, ima še vedno v vsaki skladbi močne vezi z ustaljenimi triki temačnejše in futuristične stranske veje glasbene industrije. 

Kljub napredno mislečemu ozadju nastajanja tega albuma Disclaimer Null vsebuje vrsto stilskih smernic, ki so podobne ne samo tehnu, ampak tudi acidu, electru, dubu in kontroverzno imenovani idm glasbi devetdesetih. A kljub naštetim stilskim vplivom se albuma razen pod botrsko okrilje tehna ne da popredalčkati v noben bolj specifičen odklon. To pa je tudi ena močnejših točk, saj je edinstvena kombinacija vplivov rodila novo obliko glasbe, ki je hkrati v tesnem sorodu s svojo zapuščino, a vseeno korak dlje. Dlje v smer, kjer se posamezni arhetipi specifičnih stilov dotične klubske glasbe zabrišejo in spet postanejo združeni pod okriljem izvornega eksperimentalnega in futurističnega zvena, ki ga je nad plesišče spustil prav tehno.

Kljub omenjeni izmuzljivi naravi albuma, ki je našla novo ravnotežje med gibalno vztrajnostjo klubske glasbe in meditativne atmosferičnosti habitata analogno zveneče sintovske pokrajine, danes predstavljeno delo še ne dosega čisto vizionarskih potez nekaterih prodornejših albumov, ki so se že ukvarjali z dinamiko energije plesišča in introspektivnostjo minimalističnih elektronskih zvokcev. Vseeno pa predstavlja eno izmed zanimivejših domačih izdaj v zadnjem času s področja elektronske glasbe, pri kateri je eksperimentalnost in aktivno ukvarjanje s preporodom identitete tehno glasbe postala pravzaprav že stalnica.