Nivhek: After its own death / Walking in a spiral towards the house

YELLOWELECTRIC, 2019

Liz Harris izdaja muziko pod imenom Grouper že od leta 2005. Medtem je za potrebe različnih sodelovanj in drugih projektov svoj psevdonim spreminjala iz Grouper v Helen, Mirroring in Slow Walkers. Danes bomo poslušali dvojni album z naslovom After Its Own Death / Moving In A Spiral Towards The House, plod še ene manjše mutacije njene glasbene identitete pod relativno novim psevdonimom Nivhek. Kot Nivhek je leta 2017 nastopila na festivalu Unsound z umetnikom Marcelom Webrom, s katerim sta na rezidenci v ruskem polarnem mestu Murmansk sprovedla film After Its Own Death, ki ga je Liz na festivalu v živo dopolnila z glasbo. Tako je album After Its Own Death / Moving In A Spiral Toward The House, ki ga je Liz nedavno izdala pri svoji založbi Yellowelectric, delno dokument filma, v drugi polovici albuma pa dolg odmev ruske zime, ki jo gleda z varne, udobnejše/toplejše razdalje. Morda je nenavadno govoriti o albumu, ki je v osnovi zgolj kvazi podlaga nekega filmskega dokumenta. Kljub temu pa plošča  dovolj močno povzema idejo Lizinih repetitivnih glasbenih vzorcev, ki se na njenih albumih pojavljajo znotraj napol prisebno zvenečih kompozicij. Kot že rečeno, v veliki meri Lizine zvočne krajine zaznamujejo prav slednje. Krajine namreč, saj si močne osebne čustvene konotacije, ki prežemajo njeno muziko, sicer težko razložimo. Tokratno izdajo glasbe, vtisnjeno v kompozicije albumskega formata, zaznamujeta prostorsko nasprotujoči si rezidenci, prva, že omenjena, v Rusiji in druga na Portugalskem. Obravnavani album sicer obsega dva ploščka, oba razdeljena na prvo in drugo stran, na vsaki se nahaja po ena kompozicija, same skupno štiri kompozicije pa so še naprej sestavljene iz krajših fragmentov.

Lizine komade zaznamujeta čas in prostor nastanka, sama pa tudi razlaga o problemu, ki se pojavi, ko poskuša pesmi udejaniti kdaj tudi drugje in v drugem času. Težko ji je, nam pa se ta naključna, enkratna zvočna vdiranja tako ali tako zdijo ena zanimivejših plati njene muzike. Dromljajoče vibrirajoči zvoki so seveda tu prevladujoči elementi, le da se, z ozirom na predhodne albume Grouper, njen glas na tokratni plošči bolj sporadično in večplastno vključuje le na prvi in drugi strani albuma After Its Own Death, namesto običajno prisotnega zvoka klavirja in kitare pa se predvsem na delu Walking In A Spiral Towards The House s posnetkov zvočnega traku vrti odmevajoč zvok marimbasto zvenečega inštrumenta.  

Glasba / Tolpa bumov

GROUPER: RUINS

Vokal, klavir in mikrovalovka.

Matej Mihevc

 / 11. 11. 2014

Nivhek je s tehničnega vidika, po poslušanem sodeč, podaljšek tega, kar Liz počne kot Grouper, ko v izoliranem okolju z malo opreme snema komade polne šuma in reverba. Morda je govoriti o izoliranosti netočno, ko v resnici poslušamo album, s katerim Liz Harris gleda in posluša mesto ter njegove prebivalce, zajemi zvoka izvajalkinih kompozicij pa lahko služijo kot fotografije, ki poskušajo zamrzniti spomin prostora v času. Mesto Murmansk, ki na severu meji na Arktični ocean, je svojo veleuprizoritev doživelo že nekaj let prej v filmu Leviatan. Harris in Weber sta poleg industrijsko sivega hladu Murmanska tam spoznala tudi zapuščeni, napol pozabljeno mestece Teriberka. Sicer so terenski posnetki, ki bi jih po povedanem morda pričakovali v izobilju, na plošči redki in jih v kompozicijah niti ni zares slišati. Kljub temu se z ozirom na pretekle albume, ki jih je Liz izdala kot Grouper, vrinjenost nenačrtnih zvokov v posnetke lažje razume kot zgolj posledica načina snemanja, ko so zvoki presenečenja vezani predvsem na sam prostor. Tako je bilo v preteklosti na avtoričinih ploščah slišati vse od žab, piskov mikrovalovk pa do škripanja železnice, na aktualnem albumu pa slišimo zvoke odpiranja vrat, odmevajočih korakov in govora. Album, ki ga lahko poslušamo kot dokument, priča o neznanem dogodku ali pač o mestu, njegov obstoj pa je, kot sama pravi, zavit v meglo negotovosti. Mi smo tu le priče domnevnim ruševinam, torej vtisu Murmanska in v drugem delu albuma njegovemu odmevu, spominu, ki pa niti ni naš lasten. Morda je preveč preprosto razmišljati o nostalgiji, ko pa je osrednji ambient plate postavljen na rob hladne pozabe, a odtujenost z Liz Harris vedno zveni preveč mehko in lepo.