No Monster Club: deadbeat effervescent

Emotional Response, 2022

Na Irskem že od leta 2009 poskakuje možicelj nenavadnega značaja, samoimenovani Sir Bobby Jukebox. Videti je, da za svoj dobrobit ne potrebuje veliko več kot bas kitaro, klaviature, malo feršterkerije in nekaj prijateljev. Sodeč po glasbi, ki jo druščina dostavlja, gre za prav prijetno skupinico ljudi z velikim srcem, brez hudih predsodkov in z bujno domišljijo. Obstaja le ena stvar, ki je enostavno ne prenesejo – pošasti. V sili razmer in sovraštva do teh stvorov pa se skupina predstavlja z imenom No Monster Club.

Bobby je davnega leta 2009 svojo glasbeno pot začel sam, a ni trajalo dolgo, natančneje do leta 2013, da sta se mu na poti pridružila tolkalist Tim Falcon Prime in kitarist Mark Chester. Zgodba, ki jo skupaj kujejo slabih deset let, pa ima zanimiv značaj … Edino, kar povezuje njihovo diskografijo, je DIY-narava plošč. Vse ostalo vsakič znova preseneča. Tako je bend včasih takšen, kot ga slišimo na najnovejši plati deadbeat effervescence, pri drugih izdajah pa gre za solo projekte Sira Bobbyja Jukeboxa. Tudi žanrsko se zasedba precej razvija. Prešli so od najstniškega lovey dovey postpankovskega rifaštva do izredno melodičnega in inštrumentalno bogatega seta komadov na sveži plati. No, indie melodičnost je bila zmeraj v ospredju, le da se jim tokrat na komadih pridružijo tudi Kelly O’Donohue s trobili, Cherise Thorne s tolkali steel pan in Peter Voronov z godali. S tem je skupina nadgradila kitarsko-klavirske melodije, svojo glasbeno obliko povzdignila nekaj stopničk višje in predstavila čisto nov značaj No Monster Cluba. 

Kam pa meri ta značaj? V inštrumentalnem delu albuma občutimo igrivost, sproščenost in umirjenost. Morda malce ciničen odziv na sodobnost? Hm … Težko reči, vendar je plošča tudi celostno zares občutno neuvrščena v prostoru in času. Medtem ko se svet vrti okrog prelomov novih žanrov, besedila pa okrog kompleksnih tematik in problematik, No Monster Club plujejo nekje vmes in na najbolj bizaren način opevajo preproste stvari. deadbeat effervescence je kot Alica v čudežni deželi. Vse v zgodbi je čisto, pristno in konec koncev primerno tudi za otroke, vendar ostaja element cinizma, ki poslušalcu vliva dvom, ali je vse res tako, kot se zdi. In najvažneje – ali je tako, kot je, res prav! Obenem plata čisto zares nima estetike, tipične za plošče, dejansko namenjene otrokom. Pesmi so bogate s prispodobami, ki poslušalca vzpodbujajo v »Aha!« moment, ko težko prebavljive metafore postanejo jasne. Takšna pesem je Save the Circus, prispodoba za mesta, ki jim grozi propad zaradi centralizacije in bega možganov. Zdi se, da je plošča bolj kot posvetilo najmlajšim samo izraz takšnega doživljanja.

Nekaj otroško melanholičnega občutimo še preden se plata prične. Naslovnica, oblikovana v značilnem slogu brazilske umetnice Rayse Fontana, prikazuje otroško sobo. Katodna televizija, svetleče zvezdice na stropu, barvice in otroško zadovoljstvo na obrazu očitno prevelikega človečnjačka. Hkrati slika s temačnimi barvami deluje skrivnostna in vzbuja radovednost, kaj se bo zgodilo, ko pritisnemo gumb za predvajanje. In zalije nas val glasbe. Začne se s prijetno mikavnim komadom Waterfight!. Trenutek otroške sreče, odlično glasbeno interpretiran in prežet s primernim odmerkom veselja, ki ga priskrbijo trobila. Sledijo malo, ampak res malo resnejši komadi. Resnejši zgolj po tematiki, ki pa si jo zaradi močne inštrumentalne podlage zlahka napačno razlagamo. Še posebej izstopa komad The Trundling Path, ki je muzikalno močen, dinamično bogat in primerno kompleksno skladan. Pesem je bila tudi del muzikala Gilesa Brodyja in Sira Bobbyja Jukeboxa, ki ga je bilo moč videti na Dublin Fringe Festivalu.

Album deadbeat effervescent v zbirko svetovnih indie izdelkov prinaša svežinsko pestrost komadov. Na dobro utečeno podlago so No Monster Club narisali novo sliko z bistveno večjim spektrom barv. Plošča kot celota sicer ne deluje odlično, je prenasičena in v širokem zvočnem spektru se občasno izgubi pomen močnih besedil, ki poslušalca pritegnejo, vendar ne pridejo dovolj do izraza. Obenem ji primanjkuje dinamičnosti, na začetku se dvigne na vrh, morda vmes malo zaniha, a se ne premakne prav dosti. Komadi tako žal ostajajo na približno isti ravni, je pa ta vedno prežeta z žmohtom kvalitetne, suverene izpovedi.