Nothing: The Great Dismal

Relapse, 2020

Zadnji mesec leta se je že prevesil v drugo polovico, čeprav letošnje leto daje občutek, da se je čas ustavil tam nekje septembra, če ne morda še prej. Popačena krivina časa je odtis pustila tudi na naših življenjih, ki se sploh z intenziteto zadnjih nekaj mesecev zdijo neresnična, morda celo ponarejena.

O ponarejenem življenju - po anglešku A Fabricated Life - poje tudi uvodni spev albuma The Great Dismal, philadelphijskih shoegazerjev Nothing, ki so plato izdali konec oktobra pri založbi Relapse Records. Najnovejšo izdajo zaznamuje tudi sprememba zasedbe. Dva izmed prvotnih članov, basist Nick Bassett ter kitarist in vokalist Brandon Setta, sta bend namreč zapustila leta 2018, takoj po izidu njegovega tretjega albuma, Dance on the Blacktop. Nadomestila sta ju Aaron Heard iz metalcore benda Jesus Piece ter Doyle Martin iz skupine Cloakroom. Nabor članov z ustanoviteljem in vokalistom Domenicom Palermom na čelu pa ni naključen, saj gre za stara poznanstva znotraj specifičnega dela ameriške alternativne scene hardcora, ki se je začela razvijati ob koncu dvatisočih z navalom novih bendov. Nothing lahko tako asociiramo z mnogoterimi ansambli, denimo s Horror Show, Hell to Pay, Let Down in Mother of Mercy, povezali pa bi jih lahko tudi s Kalifornijci Deafheaven, s katerimi je igral Nick Bassett. 

Zasedba se je odločila, da tokratni album začne z megleno uspavanko A Fabricated Life. Palermov nežni vokal spremlja mehko brenkanje kitare, ki se mu v nadaljevanju pridružijo še godala. Bobni v zvok vstopijo šele z drugo pesmijo, Say Less, ki je v kontrastu s prvo in se občutno bolj približa hrupni zvočni marmeladi shoegaza, ki so jo zakuhali Irci My Bloody Valentine. Zven na albumu niha in se poigrava zdaj z nežnejšim dream popom, zdaj z glasnejšim shoegazom, rahlo pa poseže tudi po odvodih alternativnega roka, na trenutke celo po posthardcoru. Prav takšno poseganje po trših žanrih pri zasedbi s takšnim ozadjem ne preseneča. Medžanrske sprehode vodi izvrstna produkcija Willa Yipa, ki je zanjo poskrbel tudi pri zasedbinem drugem albumu, Tired of Tommorow.

V primerjavi z dosedanjimi izdajami zveni The Great Dismal polneje, na trenutke celo klavstrofobično. Te točke klavstrofobije veže lebdeča meglica reverba, ki poslušalca obda s toplim objemom. Opazno je, da je ansamblu uspelo nadgraditi svoj zvok in zapolniti tiste majhne vrzeli, ki jih je bilo še moč najti na prejšnjih albumih, obenem pa mu je uspelo obdržati svoj pristen zven ter spevnost pesmi, ki sta že s prvo izdajo očarala oboževalce. 

Malce zapostavljen vidik so besedila, saj v tovrstnem žanru služijo bolj kot orodje za slikanje atmosfere, vendar se v njih mešajo občutki anksioznosti ob trenutnem dogajanju ter dogodkih, ki so zaznamovali vokalistovo preteklost. Za Domenica Palerma in ves bend tako besedila niso le sestavni del pesmi, ampak tudi tudi izrazno sredstvo in predstavljajo nov začetek življenja po izpustu iz zapora, kjer je bil zaprt zaradi obtožb o impulzivnem napadu in poskusu uboja.

Tako je z nadgrajenim zvokom, izpiljeno produkcijo, prenovljeno zasedbo in njeno vedno prisotno esenco bendu Nothing uspelo začrtati še eno oznako na časovnici dream popa in shoegaza, hkrati pa izdati enega boljših albumov tega leta na svoji podtalni sceni. The Great Dismal in sen njegove vedre melanholije tako postaneta odlična popotnica ob zatonu leta 2020.