NUN: NUN

Aarght / Avant!, 2014

NUN je ime štiričlanske avstralske zasedbe, ki nam iz Melbourna pošilja obskurne in nagajive sint punk melodije, ki bi se z lahkoto uporabljale tudi na kakšnem hellektro plesišču.

Skupina NUN je nastala konec leta 2011, ko so bili člani zasedbe sodelavci v trgovini Missing Link Records. Začelo se je s prijateljskim druženjem, kjer so poslušali Garyja Numana  in skupine, kot so Iron Curtain, Christian Death, Coil, Ministry, in druge. Druženja so se razvila in pripeljala k temu, da se je ob pripravi glasbenega projekta za študijsko nalogo Tom Hardisty odločil, da bo to naredil skupaj s svojimi sodelavci. Po nekaj jam sešnih so posneli svoje prve komade, odigrali par koncertov, in kakor je pevka Jenny Branagan povedala za intervju z revijo Noisey, »Ker nas ni nihče bombardiral ali uničil s slabo kritiko, smo se odločili s projektom vztrajati«.

Poleg skupnega glasbenega zanimanja je NUN tudi rezultat skupnih interesov za znanstveno fantastično literaturo, televizijo in grozljivke iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Gotska estetika ob sint punk melodijah nedvomno pripomore k temu, da se zasedba NUN ne zapiše samo pod eno glasbeno zvrst.

Zasedbo NUN sestavljajo Jenny Branagan na vokalu in sintih, Tom Hardisty na bas sintih, Steve Harris na ritem mašini in sintih ter Hugh Young na sintih. Poudarek skupine je, kot je očitno, na analognih sintih. Vsi člani zasedbe se strinjajo s tem, kar je pevka Jenny odgovorila na vprašanje, zakaj sploh analogni sinti: »Dejansko so analogni sinti boljši, imajo neko posebno toplino pri zvoku in prednost, da lahko hitreje pademo v melodijo, medtem ko pritiskamo in vrtimo gumbe.«

Prvi single »Solvents / Cronenberg«, ki so ga izdali septembra 2012 pri založbi Nihilistic Orb je bil dokaz, da lahko mešanica glasbenih okusov članov zasedbe ustvari res dober rezultat: privlačni obskurni ženski vokal, upbeat ritmi, precej všečna bas podlaga in orgija zvokov analognih sintov. Po koncertni turneji, ki se je odvijala po Avstraliji, je sledila izdaja prvega albuma NUN z istoimenskim naslovom pri melbournski založbi Aarght, v Evropi pri založbi Avant!. Zanimiva kombinacija zvokov, ki nas ne glede na obskurnost in distorzije prepričljivo spominja na sint pop sceno osemdesetih, kjer se v glasbenem brkljanju še posebej močno sliši vpliv Garyja Numana. Nekateri trdijo, da je Jennyjin glas bolj zlovešč kot glas Dalekov iz BBC-jeve znanstveno-fantastične serije Doktor Who. Iz njihove famozne radijske delavnice so, zanimivo, uporabili tudi semple, narejene za radijske zgodbe, kot na primer ob koncu četrtega komada »Supress Elecricity«, kjer slišimo posnetek ženskega glasu ob dromljajočih sintih: »If you see a ghost in the mirror, then the devil gets you«.

Prvi komad na albumu z imenom »Immersion II« ponuja točno to, na kar namiguje že s samim imenom: močan bas sint, agresiven vokal in distorzijo, ki ne popušča in kar kliče k temu, da se poslušalec potopi v plato. Čeprav je stil uvodnega komada v osnovi precej industrijski, se zvok albuma kasneje razvije v bolj no-wave in sint punk smer. Po uvodnem komadu sledi »Evoke the Sleep«, pesem, za katero so NUN posneli tudi prvi videospot, ki dobro prikazuje to, kar skupina v svojem bistvu je: kaos, hrup, eksces, industrijo ... in pravi čas za obujanje mrtvih. Melodije se gibljejo med popom in plesnimi ritmi z žalostnimi besedili, kar je nedvomno bizarna, a vendar poslušljiva mešanica.

Nekateri avstralski mediji so zapisali, da je NUN ena najmočnejših skupin, kar jih je Melbourne kdaj imel. Različne recenzije dajejo slutiti, da je predstava skupine v živo kar precej zanimiva izkušnja. Razmišljamo tudi, če je ime skupine NUN povezano z egipčansko mitologijo, kjer se beseda »nun« nanaša na brezkončno širitev nepremičnih voda ali pa gre vendarle za skupino žensk, ki se samostojno odločijo za osamljeno in krepkostno življenje. Razrešitev uganke prepuščamo poslušalcu.

Melodije, ki se razvijajo v več plasteh z uporabo enostavnih stereo trikov, močne bas podlage, dromljajoči sinti, srhljiva besedila in šopek norih zvokov tvorijo specifični zvok 'nunovske' glasbe. Četudi na trenutke izza zvoka albuma preseva misel, da gre pri NUN za mlado skupino, ki se igra z analognimi sinti, je celoten koncept albuma in benda na splošno zelo dobro utemeljen. Plata lepo pelje od začetka do konca, in če hočete, tudi od konca proti začetku. Gre torej za soliden album z unikatno industrijsko-srhljivim zvokom, ki vas bo, če ne drugega, prijetno napsihiral in pripravil na začetek naslednjega festivala ali noč grozljivk v zapuščeni lokalni kinodvorani.

Facebook
Bandcamp