NxWorries: Yes Lawd!

Stones Throw Records, 2016

''Lepo je, ko mi praviš, naj prespim pri tebi. Veš, da sem brezdomec.'' 

Leto 2016 si bodo sledilci malce bolj alternativnega hip-hop dogajanja morda zapomnili po preboju Andersona .Paaka. Ta sicer še zdaleč ni več novinec, saj je v preteklih letih že izdal nekaj solidnih albumov, poleg tega pa je nase močno opozoril lani z gostovanjem na plošči svojega vzornika Dr. Dreja. Kljub temu pa je bil še leta 2012 brez službe in doma in ga je širše občinstvo spoznalo šele ob letošnjem albumu Malibu ter ob njegovem sodelovanju s še enim odkritjem leta, Kaytranado. Morda pa se bo po vsem tem za njegovo prelomno izdajo vendarle izkazal konec oktobra izdani album Yes Lawd!, ki ga je ustvaril skupaj s producentom Knxwledgeom, s katerim se je lani združil v duo NxWorries. 

Skovanka NxWorries je očitno posvetilo na podoben način poimenovanim legendarnim duom založbe Stones Throw - Jaylib in Madvillain, pri čemer je zvok dua NxWorries nekoliko bolj podoben slednjemu, pa hkrati tudi osvežujoče samosvoj in ravno zato dostojen naslednik obeh. Madvillain je v spomin priklican predvsem v smislu kratkih, odrezavih skladb in eksperimentalnih podlag, a je produkcija Knxwledgea v smislu jazz, soul in r'n'b samplov bolj starošolska in tudi sproščena. Knxwledge je sicer vsem ljubiteljem beatovskih skladb že nekaj let gotovo dobro znan, saj je njegov Soundcloud profil prava zakladnica hudih stvaritev - ena takšnih se vrti v ozadju. Spet pa na imenu še pridobiva in tudi on je precej pridobil prav lani, ko je produciral enega izmed komadov s proslavljene plošče Kendricka Lamarja. In pravzaprav je tudi na danes obravnavani izdaji Knxwledge tisti, ki vzpostavi razliko.

Vsej posrečenosti zadržanih beatov in drznih verzov navkljub namreč Paakov januarski album Malibu mestoma poslušalca ni zares zagrabil in ni nujno pustil globljega vtisa. Yes Lawd! pa je po zaslugi produkcije, ki skozi rahle orkestralne, nostalgične, ravno prav pocukrane podlage skače od hip-hop klasičnih beatov, soul samplov vse do plesnih 80's poskočnic, skrajno tekoč in s tem nesramno poslušljiv. Album je ob tem precej ohlapne narave, kar daje mikstejpovsko sproščen občutek, ki pooseblja oba avtorja, resda pa ob manj zapomljivih komadih s konca plate ta ohlapnost skoraj že škodi. Takrat namreč v vsej namerni nekoherenci in raztrganosti stvari delno spet odplavajo mimo nas.

To pa tokrat ne pomeni, da album pozabimo, temveč si ga raje zavrtimo še enkrat in opazujemo, katero hudo Andersonovo pol-peto-pol-rapano opazko smo ob predhodnem poslušanju preslišali. Med vokalno dinamičnim in ves čas impresivnim opisovanjem lastne poti do uspeha se Anderson tokrat v stilu neke druge ere soula največ zadržuje na nivoju svojega ženskarstva in karierizma, a to počne na izjemno simpatičen in duhovit način, zaradi česar ves čas zveni malce drugače od vseh ostalih raperjev. 

''Ne moreš me držati na povodcu, ne glede na to, kako trdo me vzgajaš.''

''In dokler me ne kličeš po šesti, ne bo težav.'' 

''Saj ni vse v denarju, ampak če nekje že obstaja, zakaj ga ne bi pobral.''

... in podobno bi v nenatančnem prevodu zvenele zajebantske, brezskrbne, malce grenko-sladke in ravno prav neprimerne domislice, ki ostanejo v ušesu in na usta prikličejo nasmešek. Osvežujoče je namreč poslušati talentiranega umetnika, ki se ne jemlje preresno, ki se ne šibi pod težo lastnih ambicij ali družbene kritike in je prav skozi ta pristop elegantno originalen. 

Ploščo preveva redko slišan in prijetno nalezljiv vitalizem, kot morda najbolje ponazarja že uvodni komad Livvin. Anderson .Paak proti koncu albuma vendarle še razvije svoj karakter in mu prida zrelejše, resnejše tone, s tem pa plošči doda še novo, sámorefleksivno dimenzijo. Kljub temu pa je NxWorries tudi po tej liniji skrajno poslušljiv in apolitičen. Pri tem niti ne gre za premišljeno držo, temveč le za nebrzdano West Coast zabavo, ki mestoma zveni skoraj kot še ena izmed najbolj zabavnih plošč leta, hkrati pa se zdi, da ima ta duo v sebi potencial za še kaj večjega, nekaj bolj koherentnega in konsistentnega.