OCTUBRXLIBRV: DYSTXPIV

DNTFCK, 2017  

Glasbi prevečkrat radi sodimo zgolj znotraj nekih glasbi pripisanih zakonov, ne pa nasprotno, kot enemu izmed  fenomenov refleksije širšega prostora, od aktualnih političnih in družbenih ureditev pa do posameznikovih moodswingov. Situacija nikoli ni črno-bela in sodbe skoraj nikoli ne moremo  podati zgolj znotraj določenih partikularnih shem, saj tudi skoraj nikoli ne sodimo različnim izdelkom, ki bi bili deležni enakih okoliščin. Popularno je namreč presojati delo glasbenikov znotraj enakega ali podobnega žanra in jih analizirati glede na (ne)odstopanja od prvin muzike, s katero se ukvarjajo, kar pa ni vedno smiselno, saj gre lahko za povsem različne prostore in čase nastanka dela, kar  pravzaprav spremeni celoten kontekst. Mogoče na to mesto sodi še pomislek oziroma vprašanje, ali torej glasbeniki delajo določeno glasbo, ker jim je ta všeč in se ji želijo poklonili, ali pa muzicirajo predvsem iz potrebe po izražanju in  sproščanju notranjih stisk? V primeru slednjega logično sledi, da je delo našega glasbenika tudi specifičen odziv in naša naloga postane dodobra raziskati okoliščine, ki so vplivale na našega protagonista, te so namreč ključne ob nastanku specifičnega izdelka. In prav te okoliščine morajo biti tudi podlaga za naše sodbe, ne pa vpraševanje, ali je glasbenik zadel poanto žanra, v katerega smo ga prav po birokratsko vtaknili.

Ta pomislek nam bo s tokratno Tolpo bumov prišel še kako prav. Recenziramo namreč ploščo DYSTXPIV glasbenega projekta OCTUBRXLIBRV. Gre za projekt, ki je v venezuelskem Caracasu vzniknil leta 2016, torej vzporedno z vrhuncem tamkajšnje gospodarske krize. Že pred nekaj leti smo brali članke o tem, zakaj je venezuelska elektronska glasba tako obsežna in uspešna, kot je ... torej: predvsem zaradi porasta open source in dostopnosti piratizirane programske opreme, ter ironično tudi zato, ker je zaradi politične situacije vsak tamkajšnji bend izgubil vsaj po enega člana, ki je s trebuhom za kruhom pač odšel v tujino. A šalo na stran ... Album, ki mu pozornost posvečamo tokrat, je neposreden odziv na zdistorzirano sedanjost, ki danes že odseva distopične anticipacije iz sploh ne zares oddaljene preteklosti. Torej, glasbeni projekt, ki ga predstavljamo danes, se ne suče okoli idej o prihodnosti, temveč se ukvarja s trenutno, za marsikoga kar surrealno situacijo, ki je daleč od tiste, za katero si številni ves čas prizadevajo s svojimi humanističnimi idejami. Zakaj je temu tako, bomo dorekli v kakem drugem radijskem terminu, mi pa na tem mestu nadaljujemo konkretno k albumu v toktatni Tolpi bumov.

Nekje med kanoni razuma in vladavino zakonov OCTUBRXLIBRV besede in muziko spretno spreobrne v nekaj naddojemljivega. Svoj izraz pili na združitvi starega in sodobnega, konkretno na združitvi tradicionalnih latinskih ritmov ter sodobnih elektronskih odvodov bassa in techna, s čimer mu uspe v zvoku pričarati nekaj svežine. Na meji med okultnim, ezoteričnim in momentom neobremenjenega klubskega rajanja se projekt nekje na poti med smiselnimi, eksistencialistično navdahnjenimi govori in plesno muziko izmenično sprevrača od zabave, ki je zabava do zabave, ki je vsakdanji lajf. Projektu zato tudi ne moremo zameriti prehodov od na videz bolj veseljaških muzik ala dembow ali reggaeton do surovejšega odtisa techna.

Album DYSTXPIV sicer vključuje sedem komadov, a so kar trije od teh remiksi, kar pomeni tudi, da je album, ki predstavlja prvenec projekta OCTUBRXLIBRV, že v svojem debiju tudi znanilec skupnostne naklonjenosti artistu. Komad LV HVINX se tako na albumu pojavi kar trikrat, prvič kot original, drugič in tretjič pa ga ponovno osmislita španski producent Kid Cala ter argentinski producent WULFFLUW XCIV. Album blagoslovi tudi irski Tension s svojo predelavo komada GXDSBVNKRS.

Umetnik pravi, da je njegov projekt utemeljen na treh osnovnih stebrih, torej na idejah literature, glasbe in dizajna. Nenazadnje je tudi naslovnica albuma, ki je delo Cesarja Chaja in Zeusa Marchionda, precej pogleda vreden detajl, ki znotraj že opisanega skupnostnega konteksta stoji kot češnjica na smetani vrh torte.

Tokratni plošči bi torej recimo da lahko sodili, kot bi želeli, v tokratni Tolpi bumov pa ji, osmišljeno glede na družbeno-politične razmere vznikujočega subjekta na sceni, lahko le aplavdiramo. Aplavdiramo za ravno pravšnjo mešanico kritičnega momenta v govorjeni besedi, ki se pojavi na albumu in poslušalca prisili k refleksiji, na drugi strani pa tudi zaradi zabavljaškega momenta, ki posamezniku še zmeraj dovoli prostor, v katerem se z mislijo refleksije lahko spopade na kakršenkoli način, na katerikoli ravni v življenju že ...