Oholo!: Mnogobolje

Jazz Cerkno jih bo gostil na ŠTREAMU, RŠ še prej v Tolpi bumov ...

Zavod Sploh, 2020

Oholo! ni prav nova zasedba, čeprav jo tokrat prvič slišimo z uradnimi posnetki. Prvi YouTube vtisi njene godbe, če me spomin ne vara, so bili iz Kluba Metulj v Bistrici ob Sotli. Takšni in drugačni, raznoliki vtisi, video dokumentacije, spomini na koncerte zasedbe Oholo! torej krožijo že nekaj let, vsaj od leta 2015 dalje. Trenutno v skupini delujejo Vid Drašler, Jošt Drašler, Tomaž Grom, Marko Jenič, Andrej Boštjančič Ruda, Andrej Fon in Jure Boršič ... slednji je nekje v procesu na odru zamenjal Ceneta Resnika.

Gre torej za srednje veliko jazzovsko in free impro zasedbo v postavi bobnov, podvojenega kontrabasovskega našpičenega kuclja, kitare, neskončne špirale violine ter dvojnega saksofonskega nastavka, v tem izrazito notranje heterogenega (...). Dve izraziti jezični čeljusti sta to, ko pride do prepihovanja in razpihovanja, ena bolj samosvoja od druge. Oholo! igra avtorske kompozicije, ki vključujejo poštene segmente aranžmajsko razpuščenih, prostih delov, takšne kompozicije pa, morda bistveno, v ogromni meri prepuščajo tudi idiosinkrazijam posameznih godbenikov, njihovim osebnim jezikom, ki so v eni sapi na sledi in polagajo temelje tej deloma pred-preračunani muziki. Te indiosinkrazije so torej bistvene in Oholo! zaznamujejo kot posebnost, kot družbeno, lokalno zaznamovano, izrazito smiselno zastavljeno kurioziteto. Nekako od znotraj, iz sebe, ta muzika zavrača res dobre primerjave.

Sama inštrumentalna formula srednje velike zasedbe Oholo! vsekakor deluje izrazito zanimivo. Nastavek dveh saksofonov v dvoglasju lahko vsaj vznemirja potencial orkestrskega zvena in prav tako nastavek treh godal vsebuje možnost harmonično plastene godalne polifonije, kar na poden ritem sekcije, razpete med kontrabase, bobne in seveda aranžmajsko vlogo kitarista, razpre pošteno mero potenciala srednje do velike jazzovske zasedbe, ki lahko zazveni polno, skoraj bigbendovsko, ko se poda v skupinski swing oziroma melodično gradnjo, in lahko zveni tudi hudo kaotično, ko to želi, bodisi v prosti, simultani, tudi klic and odgovor maniri vsakega čez vse ali v jasen pulz razrešeno oranje skozi boben-bas grozde in ognjeno igro saksofonov ter violine.

Kompozicije na plošči so delo posameznikov v zasedbi, pretežno Vida Drašlerja, ki je avtor treh od petih skladb, vsak po eno pa prispevata še Jošt Drašler in Tomaž Grom. Vse skladbe zaznamuje jasno izhodišče v jazzovski kompoziciji in hkrati razpiranje formatov, bodisi v eno ali drugo smer. Tako na plošči slišimo vse od modernih swingov in post-bopovksih snovanj na stalnih prehodih v modalno harmonično improvizacijo, do izraza na meji s sodobno kompozicijo, morda po modelu evropske tradicije, ko se je ta, denimo s Pendreckijem ali drugimi, soočala s tradicijo evropske in ameriške proste in prostojazzovske godbe oziroma se je oddaljevala od serialističnih modelov, morda pa tudi po liniji ameriškega minimalizma ali drugih čezlužnih sodobnizmov.

Prve tri kompozicije s plošče so delo Vida Drašlerja in že v svojem spektru nekako nastavijo celoten presek aranžmajske ambicije plošče. Slepa Miš je najbolj bendovski, najbolj evforično zveneč, jazzovski poligon, jazzovsko kólo/koló in yolo z morda labirintastimi hodniki, ki pa so vselej načrtovani z jasno potjo razrešitve. Zasedba tu nakaže tudi in predvsem ves odprt, poln zven, ki ga zmore in ki je presenetljivo razsežen. Nadaljnji kompoziciji Črepinje I in II pa nato kljub jasni smeri in prehajanju skozi raznolike kompozicijske rešitve ter v spektru izrazito heterogeno dinamiko predstavljata prosto muziciranje v precej razprtejšem formatu, ki ga kompozicijske smernice blago moderirajo, morda celo totalno, pa vendar blago, v različne smeri skupinskih iger, interakcije in simultanega ustvarjanja perceptivno ter empirično izredno zanimivih zvenskih blokov.

Po svoje najbolj razpuščeno pa v tem tudi izrazito učinkovito prirejeno specifični igri z idiosinkratičnim izrazom glasbenikov deluje Joštova kompozicija Modrina, ki po vtisu temelji na razpuščeni ritemski osnovi in prostem solističnem toku, ki postopoma nabrekuje v relativno počasne harmonične gradnje ter vzporeden drobljiv inštrumentalni haos, proti koncu pa v izrazito barvito razrešitev ugašanja in vžiganja večine prisotnih glasbenikov. Zadnja, Gromova kompozicija Pod vtisom, po izvoru zapisana še v leto 1994, je gotovo najelegantneje in tudi najenostavneje zastavljena v svojem toku, pogojuje jo jasen gruv tudi za plesni korak, ki morda ravno v tem in skozi razpetost sistemskega mesta takšne godbe, kot je Oholina!, deluje najbolj sinestezivno, vkup vpotegajoče in vpotegljivo.

Čemu tam stoji Mnogobolje, tega ne vem, lahko pa si predstavljam, da gre za neke vrste zdrav cinizem, kakršen je tudi tisti v konceptu promocijskega videa ob izdaji plošče, ki je morda še najbolj jasen tudi v ideji ali agendi, ki tiči v skupnem drobovju zasedbe med sedmimi glasbeniki, razpetimi širom domače scene kritične proste in improvizirane glasbe. Kot ta godba posluša in se posluša, v tem predvsem opazuje in zato pronicljivo vidi …