OKKYUNG LEE: GHIL

Ideologic Organ, 2013

V tokratni Tolpi Bumov poslušamo čisto svežo solistično izdajo čelistke Okkyung Lee z naslovom „Ghil“. Izšla je pod okriljem Ideologic Organ, ki je pravzaprav podrazdelek cenjene založbe Editions Mego in ki ga kurira Stephen O'Malley, eminenca drone-metal pionirjev Sunn O))), danes pa tudi viralno prisoten sodobni zvočni eksperimentator, likovni oblikovalec in kurator. Lee je improvizatorka korejskega rodu, ki se je že mnogo let nazaj profilirala kot prosti radikal tistega miljeja, ki mu ohlapno pravimo „newyorški downtown“. Zadnje čase se giblje nekje med New Yorkom in Berlinom, za njo pa so leta in leta poglabljanja v hrupne in improvizatorske potenciale violončela ter brezštevilna sodelovanja z najvidnejšimi svobodnimi improvizatorji. Če se nekatere izdaje podpisane z njenim imenom - realizirane pa s pomočjo barvitih zasedb, denimo predlanska „Noisy Love Songs“ -  nekako vedno dogajajo na spletišču ne-idiomatskih tekstur, razširjenih tehnik ter nezgrešljivega lirizma, odzvenov ljudskih glasb in kopice vmesnih prostorov, pa nam „Ghil“ Lee predstavlja v neprimerno bolj rigorozni različici. 

Ta rigoroznost pa je večplastna. Najprej je tukaj samo izvajalsko izhodišče – to je dobesedno solistična plošča, samo čelo in Lee. Skriti oz. niti ne tako skriti protagonist pa je tudi sam snemalni medij. Temu je ne glede na iluzijo transparentnosti pri posneti glasbi vedno tako, a njegova vloga je pri „Ghil“ postavljena v  ospredje in ključno sooblikuje to, kar slišimo. Devet intenzivnih in raskajočih kosov je na star kasetofon iz sedemdesetih ujel norveški noise velikan Lasse Marhaug, ki si je privoščil tudi nekaj kreativnega postavljanja mikrofonov. Poleg tega so posnetki nastajali na različnih mestih v okolici Osla, od katerih izpostavimo le gozdno hišico ter zapuščeno tovarno. Marhaugovi zvočni portreti skoraj praviloma poudarjajo ne najbolj očitne zorne kote dogajanja. Estetika celotnega rezultata pa je nekakšna protiutež vrednotam čistih in jasnih posnetkov, ki precej zaznamujejo beleženje zadnjega desetletja svobodno-improvizatorskega dogajanja v vseh njegovih različicah. No, tukaj inherentnega hrupa kakršnekoli dejavnosti nihče ne želi izničiti in minimizirati. Nasprotno, potenciran je v različnih ozirih, ne samo na tehnološkem nivoju. Slednji poleg dobrodošlega hreščanja in zamazanosti, ki je stalnica skozi celotno ploščo, med drugim poskrbi tudi za fantastično poskakovanje in implodiranje slišanega v trenutkih t.i. „peaka“ ali najmočnejšega signala pri zaključni skladbi „Over The Oak, Under The Elm“. 

Hrupnost, v vsej svoji večplastnosti dojemanja, pa je vpisana že v samo Leejino igro. Slišimo jo v tisti različici, ki smo jo imeli priložnost motriti kar nekajkrat tudi pri nas. Omenimo denimo njeno sodelovanje z Ireno Tomažin, ki ga lahko v obliki studijskega koncerta RŠ izbrskate v arhivih oddaje Godbeni imperialzem. Rezko, s hitrim lokovanjem bogato struženje intenzivnost ves čas ohranja na višku – pa naj bo to gosto, frenetično in razgibano divjanje ali pa surovo podaljševanje večtonskih disonanc v dromljajočo zanko udarca in odzvena. 

Solo posnetki so dostikrat priložnost za svojevrsten „statement“, razgaljeno in neposredno plasiranje lastne izraznosti. Osvobojena prisile takšne ali drugačne „dialoškosti“, nemara tudi njenega zavračanja, pred nami Lee dobesedno razpira drobovje lastne izraznosti. To razpiranje pa je ostro in surovo, polno čutnosti in tistega elementarnega občutja telesnosti. Njeno igro zaznamuje odločno plasiranje različnih slojev doživljajskega in emocionalnega hrupa ter sprejemanje senzoričnega obilja celotnega akta. Pri prenosu le-teh kvalitet pa ji na plošči „Ghil“ izdatno pomaga tudi pristop Lasseja Marhuaga, ki hreščavost in konstantno prestopanje robov inherentno v Leejinem zvočnem izrazu naredi za svoj modus operandi.