Omar Sosa & Seckou Keita: Transparent Water

Otá Records, 2017

Kubanski pianist Omar Sosa, ki od srede 90. let prejšnjega stoletja živi v Združenih državah Amerike, je že kot osemletni otrok začel igrati tolkala in marimbo. Tudi zato je njegov pianizem izrazito perkusiven, povrhu pa zaradi zanimanja za afrokubanske religije v svoje projekte pogosto vabi tolkalce. In ne samo njih, na svojih skoraj 30 albumih je namreč gostil razsežno vrsto glasbenikov iz vseh kotičkov sveta. Posledično so bili nekateri albumi tudi konceptualno zasnovani, denimo v primerih ko je Sosa s svojimi soglasbeniki bodisi raziskoval določene vidike afrokubanske godbe bodisi pa je le-to združeval z drugimi tradicijami. K sodelovanju je vabil priznane jazzovske glasbenike, kot je denimo Paolo Fresu, vidne predstavnike latino-jazza, kakršen je Paquito D'Rivera, ali pa najizrazitejše predstavnike določenih tradicionalnih godb, od Triloka Gurtuja do sardinskih pevcev Tenores San Gavino de Oniferi.

Po takem ključu je nastal tudi njegov zadnji album Transparent Water, ki ga podpisuje z v Londonu živečim senegalskim mojstrom na kori Seckoujem Keito, vendar pa na albumu ne igra le ta duo, temveč še cela paleta gostujočih glasbenikov, med katerimi jih je veliko iz Azije. Sosa in Keita sta do zamisli za sodelovanje prišla že leta 2012, ko se je Sosa nenačrtovano pridružil Keiti na nekem koncertu. Sledilo je Sosino povabilo, da bi skupaj posnela album. V naslednjem letu sta nato skupaj z venezuelskim tolkalcem Gustavom Ovallesom v studiu posnela ogrodje skladb.

Domnevamo, da je do izida albuma minilo toliko časa ravno zavoljo številnih gostovanj. Med slednjimi bomo omenili le dvojico, natančneje tista dva, ki – enako kot Gustavo Ovalles – ne gostujeta le na eni skladbi. Značilen daljnjevzhodni duh v glasbo tako vnašata japonska glasbenica Mieko Miyazaki, ki igra na koto, in kitajski muzičist Wu Tong iz Silk Road Ensembla, ki muziko barva z zvoki glasbil bawu ter na orglice spominjajoči sheng. Tako Sosa kot Keita na albumu tudi pojeta. Pretežno gre za ponavljajoče se hipnotične in zamaknjene linije, ki včasih zazvenijo bolj kot šepet oziroma skrbna dopolnitev že tako krhko in zračno zveneči muziki. Odlika tega albuma so prav krhke, strukturno zankaste in hipnotične melodije, katerih repetitivnost razbijajo sugestivni dodatki na glasbilih ali vokalih.

Na delu tu je za Soso značilen eklekticizem, ki ni sam sebi namen, temveč z njim kubanski glasbenik vselej teži k doseganju sinkretičnosti, torej združevanju raznorodnih, geografsko, zgodovinsko, žanrsko in še kako drugače zelo oddaljenih področij. Zato je tudi naslov albuma, ki bi se v prevodu slišal nekako kot prosojna voda, izjemno pronicljiv, saj lep del skladb s svojo počasnostjo in nežnostjo asociira na vodni tok, valovanje in prelivanje. Vključene tradicije redko izstopajo, saj je vsakemu glasbeniku dan premišljen in uravnovešen prostor tako znotraj posamičnih skladb kot znotraj celotne albuma. Čeprav so skladbe nastale danes – večinoma v soavtorstvu Sose in Keite –, ima marsikatera v sebi duh davnine, starih časov. Od skladb, ob katerih je vendarle začutiti prevlado ene tradicije, velja omeniti Fatiliku, v kateri slišimo citiranje kubanskega standarda El Manisero. Nosilne melodije tega komada, ki je bil silno pomemben tudi za afriške bende v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so ti črpali navdih iz kubanske muzike, ne zaigra Sosa, pač pa Keita s svojo koro.

Zaradi duha starodavnosti te skladbe preveva svečanost, introspektivnost in meditativnost, samo izvedbo pa izjemna koncentracija, vsi igrajo posvečeno, pazljivo in odmerjeno, vedno z mislijo na zvok celote. Čeprav se koncept albuma na papirju sliši nevarno blizu newagevskim postopkom, je album Transparent Water nekaj oceanov stran od podobnih glasbenih zločinov. Ne le zaradi izjemne dodelanosti in odlične igre, pač pa predvsem zato, ker je vsaki tradiciji oziroma glasbenikom, ki jo predstavljajo, dan enak prostor in ker se sliši, da so snovalci albuma želeli v vsakega položiti enako veljavo. Za tem seveda – sploh če pomislimo na naslov albuma – leži tudi sporočilo albuma o povezanosti in prežemanju vseh kultur. Ne glede na kruta vsakodnevna dogajanja, ki med različne narode, vere in kulture vnašajo razdor, se je izjemno prijetno za dobro uro umakniti s takšno božajočo zvočno tapiserijo, nabito s sugestivnimi, presunljivo odigranimi zvočnimi zgodbami in vsaj za čas trajanja albuma pozabiti na zunanji svet.