ONEOHTRIX POINT NEVER: Garden of Delete

Warp, 2015

V pričakovanju izdaje Garden of Delete, osmega albuma čislanega ameriškega eksperimentatorja Daniela Lopatina aka Oneohtrix Point Never, ki verjetno na tem mestu niti ne potrebuje posebne predstavitve, smo bili priča svojevrstni promociji. Lopatin je na svoji spletni strani in na socialnih omrežjih ustvaril mit o najstniškem vesoljcu po imenu Ezra, ki naj bi ga navdihnil za pričujoči album, tako da mu je predstavil ’hypergrunge’ bend Kaoss Edge. Okoli teh izmišljenih bitij je postopoma zgradil bizarno kriptično zgodbo, ki je nekaj časa pred izidom glasno odzvanjala po medmrežju.

Seveda pa to ni imelo kaj dosti skupnega s konvencionalnimi marketinškimi kampanjami, ki služijo zgolj spodbudi konzumerizma, šlo ni niti za preprosto igranje z naivnostjo javnosti, ne - Lopatin upa in verjame, da so feni spregledali njegovo iluzijo in zavestno sodelovali pri njej z lastnimi internetnimi objavami. Verjetno bi se mu dobrodošle zdele tudi filozofske konotacije o relativnosti resničnosti in iluzije, predvsem pa mu je bilo očitno v užitek preprosto ustvarjanje povsem novega sveta. Pravzaprav so se ob izidu albuma pred nami razgrnili kar trije nivoji njegovih natančno ustvarjenih novih svetov, vsak posebej in vsi skupaj - svet prej omenjene izmišljene zgodbe, svet celotnega albuma in svetovi posameznih komadov. Vendar pa Garden of Delete ni konceptni album, ki bi imel temo in z njo skoraj vsiljeval pravilno interpretacijo, ravno obratno - pri Lopatinu je dobrodošla pluralnost interpretacij, pa tudi reinterpretacij. Tako je pred izdajo albuma ponudil tudi komade s prihajajočega albuma v obliki MIDI zapisov in spodbudil fene, da iz njih naredijo svoje komade. Kot bi želel reči - posegi v avtorska dela se v informacijski dobi tako ali drugače pač dogajajo in ko ugotovimo, da se tega nima smisla bati in temu nasprotovati, opazimo da tu ne gre nujno za devalvacijo originalnega dela, marveč lahko vsa ta potencialno nepregledna množica reinterpretacij originala obstaja v simbiozi.

Tako je torej luč sveta ugledal Garden of Delete, menda Lopatinov najbolj rokerski album doslej - morda posledica njegove lanskoletne turneje z Nine Inch Nails in Soundgarden, ki jih je rad poslušal kot najstnik. Rokerskost se v tem kontekstu seveda ne nanaša na kitarske zvoke, marveč bolj na nek protipol ambientalnemu. Ambientalno zveneči deli so namreč paradoksalno v praktično dražeči vlogi, saj so kaj kmalu presekani z grobimi, nemirnimi elektronskimi nojzi. Nakar je nasprotovano tudi tem, in sicer v obliki redkih nežnejših kitarskih pasaž, pa tudi elementov, vzetih iz glasbe mainstream popa, sintetičnih vokalov, ki zvenijo ironično popačeni in skoraj vulgarno pretirani. Vse to in še več je povezano v shizofreno, a fascinantno logično celoto, ki spominja na dadaistični kolaž, ne samo zaradi forme same, pač pa tudi zato, ker nekateri njegovi elementi funkcionirajo tudi kot odsev duha časa.

Lopatin v intervjujih rad omenja delo Julie Kristeve, ki govori o navidez paradoksalni fascinaciji družbe s tistim, kar je percipirano kot groteskno in morbidno ter bi moralo zato ostati skrito. Nanašajoč se na to Lopatin označi album Garden of Delete za svojevrsten izvržek. To pa seveda ne pomeni, da albuma z drugega vidika ne moremo videti kot inkluzivnega, kot albuma združevanja. To je namreč zopet na več nivojih ponavljajoča se tema: najprej združevanje lastnosti različnih obdobij Lopatinovega življenja in ustvarjanja, glasbenih vplivov, ki so na prvi pogled nezdružljivi, združevanje resničnosti s fikcijo in tako dalje. Še več, gre za album postmodernega pluralizma interpretacij, narativ in pristopov, pluralizma realnosti samih. Konec koncev pa tudi združevanje vsega pravkar omenjenega z dejstvom, da je na albumu neodvisno od tega preprosto ogromno odličnih, za tako eksperimentalna dela celo nepričakovano poslušljivih skladb.