Operators: Blue Wave

Last Gang Records, 2016

Oboževalci indie glasbe prejšnjega desetletja ob omembi imena Dan Boeckner hitro malce pristrižejo z ušesi. Gre namreč za polovico kreativnega srca kritiško čislane zasedbe Wolf Parade, ki je ravno letos izdala malce spregledan povratniški EP. Boeckner je bil sicer v času odmora Wolf Parade vpleten v nekaj glasbenih projektov, ki niso pustili tako globokega pečata kot omenjena zasedba, a so kljub temu našli svoje občinstvo in nikoli niso izpadli kot neuspeh. Boecknerjeve reference pa so tudi zadosten razlog, da si debitantska dolgometražna izdaja njegovega novega projekta, imenovanega Operators, zasluži nekaj naše pozornosti.

Trio Operators se je javnosti predstavil pred dvema letoma, ko je izdal svoj prvi EP, zbirko dokaj ohlapnih sint-pop skladb, na katerih so redki kitarski trenutki delovali skoraj kot vsiljivci. Da bo tokrat zvok za odtenek drugačen, nakaže že uvodni energični post-pank komad Rome. Od tu naprej se ''Blue Wave'' ne ustavi več, zaletava se v skale naše pozornosti, z distorzirano mešanico sintov in kitar moči obale našega zanimanja, a potihne, ravno preden bi nas zares zmočil ali pa z nas vsaj spral občutek, da smo stvar nekje že slišali. Slednje sicer zahvaljujoč dobro strukturiranim komadom nikoli ni povsem res, a tudi nikoli ni predaleč od resnice, pa četudi je Boeckner kakšen hook potegnil iz katerega od svojih starejših komadov. Poleg tega bas in sint linija pred oči prikličeta denimo podobi mladega Petra Hooka in Bernarda Sumnerja, kar v množici temačnih trenutkov pomeni Joy Division, v peščici bolj presenetljivih, zares plesnih in spevnih, kakršna je denimo skladba Nobody, pa malce tudi New Order.

Pri hoji po liniji obujanja zvoka Joy Division ''Blue Wave'' ne gre v smer zasedb Interpol ali Editors, ampak pluje globlje, temneje, bolj disko-pankovsko, bolj A Place To Bury Strangers ali The Soft Moon. Da je stvar bolj zanimiva in hkrati eklektična, tu in tam poskrbijo brass vložki, ki spomnijo na nekatere hite zasedbe The Talking Heads. A Boecknerjevo spogledovanje z alter preteklostjo ni naključno in ni nepremišljeno. Skozi svoje projekte namreč že dolgo glasbeno prevprašuje pljuskanje preteklosti v sedanjost in prihodnost, pri čemer tokrat svoje doseže že z uporabo analognih sintov. Z njimi v tem primeru kar spretno rokuje dekle z umetniškim imenom Devojka, sicer Makedonka, ki jo je Boeckner videl nastopati v ZDA in jo je zaradi njene multiinstrumentalnosti hitro vzel v band.

Malce preveč konservativen pa je morda tretji kot tega trikotnika, torej bobnar, ki sicer zanesljivo drži disko-pank tempo, a motorja nikoli ne zažene zares in skladb ne odpelje v nepričakovane smeri. Hkrati pa gre res predvsem za Boecknerjev projekt, ki ga nad vodo v prvi vrsti drži njegov smisel za skladanje konsistentno poslušljivega post-panka. H konsistentnosti albuma sicer precej pripomorejo besedila, ki komade spreminjajo v himne anksioznosti in klavstrofobičnosti, Boeckner pa jih s svojim značilnim vokalom sporoča jezno in agresivno. Da bi komadi v spominu lahko ostali dlje ali se nas zares dotaknili, pa bi se glasba vseeno morala večkrat iztiriti iz ustaljenih tirnic, za kar denimo pri Wolf Parade skrbijo psihedelične eskapade Spencerja Kruga, ki jih v takšnih trenutkih začnemo še bolj ceniti.

''Blue Wave'' sicer v nobenem trenutku ne udari zares mimo in si ga po zaključni in morda najboljši Space Needle mimogrede zavrtimo še enkrat, a globljega vtisa ne pusti zares niti kasneje. Spet ne gre za neuspeh, a gotovo ne gre niti za triumf, kakršne so Boecknerjeve plošče v preteklosti že bile. Na srečo pa so običajno toliko bolj triumfalni Boecknerjevi divji živi nastopi, kar se bo najbrž potrdilo tudi v soboto, ko Operators nastopijo v Kinu Šiška.