OREN AMBARCHI & JIM O'ROURKE: Indeed

Editions Mego, 2011

V tokratnem nedeljskem terminu Tolpe bumov poslušamo prvo duo ploščo dveh težkokategornikov sodobne eksperimentalne glasbe. Sodelovala sta že v triu s Keijijem Hainom in nedvomno v marsikaterem živem sešnu pilila posluh za improvizirane tokove drug drugega. V prihajajoči slabi uri bomo prisluhnili morda do zdaj zvočno najbolj koherentni, kot taki pa izrazito razpoloženjski vitici, ki raste iz njunega sodelovanja. Raste iz korenin po eni strani izrazito slušečega soodnosa dveh izdelanih glasbenih vizij in močnih osebnostnih pečatov, po drugi pa gre pri Indeed za refleksijo aktualnih tokov znotraj specifičnih glasb, predvsem nekaterih zvočnih in muzikalnih prvin elektro-akustičnih improviziranih godb, vendar refleksijo, ki zelo učinkovite raziskovalne, lahko tudi precej radikalne momente vtira v posteljico jasno začrtane razpoloženjske muzikalne izraznosti, domače poznavalcem širšega spektra dela obeh avtorjev.

V prvih minutah se glasba z Indeed napove izredno intenzivno. Močni pulzi kot grom strele, takojšnji bogato teksturirani rezi konkretnih zvokov, presekani s periodičnimi vpadi barvitih sintov in masivnih kitarskih izbruhov feedbacka. Vendar pa se ob nadaljevanju te uvodne minute izkažejo kot skoraj uverturni manifest področja akcije, načina dogodka na plošči. Izmamijo zelo specifična pričakovanja in izgradijo celotno konstrukcijo zvočne podobe plošče, vendar pa potem učinke te mojstrske in po svoje subtilne geste tudi razpustijo, omilijo zvočni tok in naredijo prostor za dejanje poslušanja, počasnega scenosleda s poudarjenim smislom dogodka - zvočnega dogodka.

V razpuščeni, a trdno stoječi krajini, ki ostane za uvodno nevihto, se potem skozi vzorce vibrafona in klaviaturskih akordov počasi izrisujejo prepoznavni elementi zvočnosti in muzikalnih interesov obeh avtorjev ter številne aluzije na preteklost, sedanjost in prihodnost glasb. Izrazit je masiven kitarski drone Orena Ambarchija, premikajoč se periodično in subtilno sinhrono s kliki digitalnega procesiranja s strani O'Rourka. Izrazit je tudi O'Rourkov študij in kontinuiran interes za konkretno kompozicijo, to je za principe zvočnosti, ki vdirajo v kompozicijske metode skladateljev tako imenovane Musique Concrete. Poleg tega pa je, vsaj mojemu ušesu, tu prisoten tudi posluh sodobnim eksperimentalnim glasbam, ki najpogosteje izhajajo iz improvizacije in mnogo dolgujejo delu japonskih inovatorjev, tako noisa kot specifično akustične improvizacije, ukvarjajo pa se predvsem z muzikalnostjo določenega zvočnega materiala ali neke slišne geste – dogodka - ter poslušanjem. O'Rourkov banjo v preprostem in kratkem fraziranju vpada kot povsem tuj element v zvočno dogodevanje plošče, prav tako nekateri akustični perkusivni vhodi očitno lesenih zvočil. Fokus se tu prav tako učinkovito kot s konkretnim zvokom ukvarja z njegovim izvorom, njegovo pozicijo v prostoru, njegovim mestom znotraj kompozicije in tako dalje. Seveda se tako spodbode tudi misel glede samega ustvarjalnega procesa, ki je gotovo podvržen več različnim načinom produkcije in redistribucije zvočne materije. Plošča je slišati kot zaokrožen studijski izdelek z obilico posluha za sodobno zvočno producentskost različnih žanrskih usmeritev, vendar je hkrati povsem očitno, da je tudi plod improviziranih udejstvovanj in intuitivnih odločitev.

V ambientalni dronerski posteljici plošče Indeed pa se skriva pravo mnoštvo vplivov in zelo različnih elementov orkestralnih, inštrumentalnih, elektronskih, konkretnih in okoljskih zvokov, surovo neobdelanih ali težko procesiranih na različne načine. Svoje prida tudi format vinila, ki digitalnemu poku prida topel in analogen pridih. V tople pokrajine Scelsijevskih počasnih gibanj, Ambarchijevih mehkih, a rezkih dronov sem in tja, vedno subtilno in dostopno le zelo pozornemu poslušanju vpadajo odžvižgane teksture, faziranja prekrivajočih se zvokov, celo daljni odsevi trobil in drugih podrobnosti. Deloma ta posteljica predstavlja antipod zelo tehtnemu raziskovanju na površini, kakršnega v sodobnih eksperimentalnih glasbah pogosto slišimo v bolj prvinski obliki dogodka, vtrtega v tišino ali zelo nekonvencionalno muzikalno materijo. Vendar pa je ambientalna hrbtenica plošče tu tako resno in kompleksno zastavljena, kljub temu da teče s skorajda konstantnim, umirjenim in dinamičnim pulzom, da ji ne gre očitati nikakršnega sprenevedanja ali solipsizma. Nosi pa posledico, da je plošča v celoti za površno poslušanje povsem neprimerna, njeno dojemanje bi tako lahko hitro pripenjalo pomenske oznake monotonosti ali statičnosti, ki pa bi popolnoma zgrešile namen in raziskovanje plošče Indeed.

Album torej, ki posega v vrhunce ambientalne in dronerske estetike, prinaša pa še dodano kopico konceptualnih in tehničnih zvočnih preudarkov. Ponuja zelo intenzivno, vendar prijetno poslušanje in vzbuja gromozanske apetite po prihajajočem solo nastopu Orena Ambarchija v Kinu Šiška, ko bo v družbi The Necks gotovo udejanjil nekaj najaktualnejših in najzanimivejših elementov sodobnih godb ter možnih živih koncertnih uprizoritev.