Oren Ambarchi, Johan Berthling in Andreas Werliin: Ghosted

Drag City, 2022

Glasba / Tolpa bumov

FIRE!: She Sleeps, She Sleeps

Nova plata starih znancev

Ina Puntar

 / 6. 2. 2016

Četudi se je čikaška založba Drag City nemalokrat izkazala za plodovito gnezdo novodobnih trubadurjev, pesmopiscev, kantavtorjev, folk godcev in indie rokerjev, zna občasno presenetiti tudi z albumi s poljan avantgardnih muzik. V osrednjem kritiškem terminu gostimo prav enega takšnih albumov, ki ga zaradi njegovega značaja in vključenosti protagonistov prav gotovo ne bi umestili med izdaje omenjenega založnika. Avstralski kitarist Oren Ambarchi se je s švedsko ritem sekcijo, ki jo sestavljata basist John Berthling in bobnar Andreas Werliin, spoznal že pri sodelovanju z njunim matičnim bendom Fire! ter razširjenim ognjenim orkestrom. Po gromki izdaji In The Mouth A Hand so bili ves čas v stiku prek različnih sodelovanj, denimo na Ambarchijevi plošči Tongue Tied. Konec leta 2018 pa so v Stockholmu v nekaj tednih uspeli zapisati material, ki je naposled izšel aprila letos. Pred nami sta vsesplošna očaranost ter fascinacija tria Ambarchi, Berthling in Werliin nad ritmom in njegovo večno krožnostjo, ujeti pod imenom Ghosted.

Ghosted ne poudarja individualizma nobenega od vključenih. Vse je podvrženo ritmu v čutni raziskovalni namembnosti. Omogoča prosto pretočnost zaporedja ujetih udarcev, ki z začetnim zagonom prejema, nabira in oblikuje, zavrača, odmika in zakriva zaplet sproženega motiva. To se izraža v teksturi, intenzivnosti in dobrodošli otopelosti, ki se zvrstijo z vsem cikličnim. Ghosted se lahko hipoma izdaja za mistično hipnotičnega, plemensko ritualnega, krautersko repetitivnega ali pa minimalistično jazzovskega. Zapadlost v nenehen gruv je skratka brezpogojna. Vse našteto se odvrti v štirih zapisih, ki niso obremenjeni s časovno omejitvijo.

Glasba / DJ Grafiti

Oren Ambarchi

Pregled diskografije avstralskega improvizatorja in skladatelja pred njegovim nastopom v Ljubljani

Goran Kompoš

 / 6. 5. 2017

Na uvodni I gostuje Christer Bothén, švedski bas klarinetist, kontrabasist in sogodbenik Dona Cherryja. V pesmi gode na afriško brenkalo donso n'goni in nosi glavni napev, kar zavede s klenkom glasbila, čez katerega trio bodrilno sovpade v neizbežen gruv. Ambarchijeve ponavljajoče se harmonije flažoletov so glavni gradniki motiva pesmi II. Tukaj Werliinovo copotanje in Barthlingovi nestanovitni basovski poudarki zlahka prikrijejo in razbremenijo liho ritmiko pesmi, prav tako kot v komadu III petnajstminutno neparnost vežejo sintetizatorski vleki in vibriranja. Večminutna navidezna stoičnost vključenih na trenutke celo podvomi o odigranosti brez loop mašinerij, tako precizno pazljivi so v medsebojni glasbeni uvidevnosti.

Če sta prva dva komada bolj akustično okleščeno zvočenje z manj sintetike, potem sta zadnja dva njuno nasprotje. Tudi elektronska valovanja skušajo na kratko prevzeti glasnost, a nikoli brez potrebe ter dodatnega navdiha in zagona vseh glasbenikov. Na dan pridejo tako spomini na pesemske razvojne učakanosti in potrpežljivosti Dawn of Midi kot tudi zajem prostranosti v polimprovizacijo The Necks. Ambarchi, Berthling in Werliin si ne dovolijo prevelikega odstopa od začetnih tem. Kvečjemu jih negujejo z osamitvijo, morebitno elektronsko zastrtostjo iz daljave, mamljivo vzporedno melodičnostjo, a je nikoli pohodijo, le dodobra učvrstijo njen tok. Ja, glasbena pretočnost je lepa čednost.