OTIS SANDSJÖ: Y-OTIS

We Jazz Records, 2018

Stil, v katerega naj bi spadal album Y-OTIS, so pri založbi We Jazz Records označili z liquid jazz. Jazz; morda zaradi hip elektronike in poplesujočih beatov nekoliko lažje poslušljiv, a fino začinjen in subtilno kompleksen jazz. Kvartet sestavljajo saksofonist Otis Sandsjö, pianist, tokrat na elktričnih klaviaturah, Elias Stemeseder, basist Petter Eldh ter bobnar Tilo Weber. Elektronski del - sinte so odigrali Stemeseder, Eldh in Sandsjö. Slednja sta album tudi sproducirala.

Jasno, vsi štirje sodelujejo v več različnih zasedbah, povezuje pa jih tudi berlinska scena, saj tam vsi, z izjemo Eliasa Stemesederja, trenutno živijo. Otis Sandsjö in Petter Eldh sta med drugim člana projekta Speak Low Lucie Cadotsch. Lani so nastopili na Jazz festivalu Ljubljana. V omenjenem projektu je Otis Sandsjö opozoril nase s čudovitim zvokom in unikatnim pristopom do inštrumenta ter precej neobičajno nesolistično umestitvijo tenorskega saksofona v akustičen jazz trio. Z jasnim osebnim glasbenim stilom zdaj nadaljuje tudi na svojem prvem albumu Y-OTIS. Le embalaža je nekoliko drugačna.

Na albumu upravljajo s tradicionalnimi orodji in ogrodji jazza, na katere vpenjajo elemente hiphopa, popa ter impro muzik, tako v kontekstu harmonij, melodike kot tudi v smislu struktur kompozicij. Skratka multipopix, tako bi - kar z naslovom zadnje skladbe s plošče - na kratko povzeli celotno zadevo. Ritmične premetanke in repetitivni motivi na saksofonu so močnejši element, ki povezuje skladbe od prve do osme, zadnje. Sploh ob večkratnem poslušanju pa lažje izluščimo tudi skrbno sestavljen in kompleksen pulzirajoč zvočni organizem. Multifoniki in drugi akustični zvočni triki, ki jih izvaja Otis Sandsjö na saksofonu, ter prav tako akustični bobni v kombinaciji s prefinjeno elektroniko tu tvorijo zares surovo, večplastno, žmohtno zvočno tvarino.

Moderno - pričakovana etiketa, ki bi jo morda lahko hitro prilepili ob glasbo z albuma Y-OTIS, se zdi v tem primeru na nek način zaprašena, saj so z zajetimi vplivi ter stopljenimi pregradami med temi, vrhunskim igranjem in prav takšno izvedbo kompozicij prešli v neko drugo, danes sicer že zaznano, a z imenom še nedorečeno zvočno sedanjost.

Kompozicije s plošče so delo Otisa Sandsjöja, le ACINOR, skladba, s katero se najbolj oddaljijo od tradicionalnega jazza, je soavtorsko delo Sandsjöja in Pettra Eldha. Njun postprodukcijski dotik, znatnejši, kot smo ga pri jazzu vajeni, prav tako pripomore k zaokroženi celoti albuma. Spajanje jazza in elektronike morda res ni nič novega. A prej omenjeni liquid jazz, neovirano pretakanje – lahkota, s katero v jeziku današnjega časa operirajo s tradicijo, je tisto, kar na albumu Y-OTIS zares odmeva. Od korenin jazza pa vse tja dalje do skoraj pozabljenega dejstva, da je konec koncev to muzika za ples.