PANDA BEAR: Panda Bear Meets The Grim Reaper

Domino, 2015

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo nov solistični polnometražni izdelek Noah Lennoxa, Panda Beara, polovice, tretjine ali četrtine zasedbe Animal Collective (v nadaljevanju AC), enega markantnejših bendov zadnje, dobre dekade neke alternative. V mislih imam predvsem tisto alternativo, ki zmore prezenco znotraj širšega sredinskega fenovskega življa. AC so taka alternativa na način, ki se v nobenem trenutku ne zanaša na preverjene zunanje formule, kot to skoraj fiksno drži za širšo aktualno „indie“ glasbo.

Podobne kritike nikoli in na noben način ni bilo mogoče aplicirati na entiteto AC. Glasbene formule, ki potiskajo njihovo plovilo, so v kar največji meri njihove lastne. Celo in še posebej, ko gre za jasne vplive, vendar dekonstruirane na način, ki oblikuje nekaj, kar lahko mislimo kot aktualni prototip „referenčnega avtorskega glasu“, enega nosilnih označevalcev tistega, čemur bi morda lahko rekli določujoča značilnost sodobne popularne pesmi.

Panda Bear Meets The Grim Reaper je album, ob katerem sem sam končno ozavestil ta ključni kontekst tudi mimo tehničnih specifik AC. Dejstvo je namreč, da singularno telo dela članov kolektiva postaja z vsako novo izdajo bolj domačno in pridobiva vtise omejenosti in hermetičnosti, čeprav jim ne gre očitati dejanske ustaljenosti. Kjer glavnina indie kulture jaha zunanje obrazce, Animal Collective v večini različic jahajo svoj obrazec, ki so ga do danes izpolnili daleč mimo praznih polj in ga okrasili s kalejdoskopsko dezorientirajočo kombinacijo blodnjavih povedi in konsistentnih čačkarij. Relevantno je denimo tole vprašanje: ali ni AC bend, katerega multimedijsko (tudi glasbeno) prezentacijo si morda najlažje celovito, konsistentno vizualizirate? Barvno in po formi reprezentirate s svojim lastnim(?) domišljijskim aparatom? In ali se vam morda ravno zato zdi, da je vsak novi Panda Bear ali vsak nov Animal Collective dejansko predeterminiran že kar preveč v skladu s to podobo, vtisom v glavi, že vajeni njihovih glasov, pristopa k barvi, semplanju in psihedeliji/zvočni teksturi, njihovega „signature“ postopka grajenja in izvedbe pesmi?

Pravzaprav iščem način, kako Panda Bear Meets The Grim Reaper pohvaliti, ne da bi se pri tem zanesel na jasno fenovsko vznesenost ob poslušanju učinkovitih psihedeličnih semplaško pesmopisemskih kolažev. Ugotoviti sem želel, zakaj navajenost na Lennoxovo pesmopištvo, zakaj domačnost z njim ne bi smela biti razlog za negativno kritiko, ki bi jo sicer brezkompromisno sprožil nad vsako formulaično muziko. Razlog za to tiči v dejstvu, da AC s Panda Bearom na čelu, torej celoten živalski kolektiv, ustvarja svetu indie sivine in povprečnosti vzporedno vesolje, ki je sposobno primerljivega, širokega privlaka množic, vendar se pri tem ne zanaša na preverjene formule, kvečjemu izpopolnjuje svojo formulo, kar površinsko lahko izpade kot zrcaljen proces indie formulaičnosti, a to dejansko ni. V tem je Animal Collective zelo edinstven bend, v tem bi jim le stežka iskali konkurenco.

Panda Bear Meets The Grim Reaper je simboličen temu edinstvenemu mehurčku Animal Collective. Novi album kolektivno igrivost, pesmopisemsko izvirnost in učinkovitost matične zasedbe zrcali bolje kot prejšnji, bolj specifični in „moody“ Lennoxovi izdelki, pa tudi bolje kot zadnji solistični podvigi kolega Aveyja Tarea. V tem se sicer približuje rizični točki ponavljanja, vendar v čisti eklektiki vzdušij in moči večine posameznih pesmi slavi zmago nad samim seboj, dejansko v detajlih in niansah nadgradi svojo vrlino, jo uspešno blago, delikatno rekontekstualizira in upraviči moč vektorja AC tudi v nadaljevanju indie-pop-rock mlakuže drugega desetletja dvatisočih. Končna užitkarska pot albuma je zato drobljena in v tem ključno igriva seansa sledenja različnih semplov, besedil in tematskih drobcev/vzdušij, sledenja vpliva sodobnikov ter tokov aktualnih, pa tudi starejših glasbenih trendov. Ko ves ta drobir odnese v prepišno spiralo, ko ga prav po AC-jevsko zasuka in obrne in preslika in se soj prelomi – takrat smo ga uspeli slišati. Povsem verjetno je tudi drugačno, nerazpoloženo poslušanje, posebej, ko gre za album v celoti in ko je v glavi še kaj drugega. Takrat lahko vse skupaj zvodeni. Vendar smo takrat, po mojem mnenju, nasedli tempu sodobnega površnega poslušanja, kakršnega narekuje vseprisotna formulaičnost, s tem pa smo zgrešili Lennoxov namen.

Zato grem za zaključek v naštevanje nekaterih drobcev, ki jih morda v glavnem delu recenzije ne bi smel izpustiti, vendar sem jih: smrt bližnjega, družina, morje/mornarji, Pete Kember, Sonic Boom, Spacemen 3, boom bap, brejki, funk, pogrebna pesem, Eric Copeland, L.I.E.S, acid squelch, lo-fi kontinuum (po mojem mnenju se album bolje posluša na slabih zvočnikih), Scientistmeets the..., Daft Punk, repeticija, The Beach Boys, Hrestač, balada, sinti, disko, „the psychedelic sweetspot“...