Pangaea: Release

Hessle Audio, 2012

Danes bomo poslušali izdajo, ki sicer ni album (je samooklicani dvojni EP), a vendarle predstavlja najbližje, s čimer je založba Hessle Audio prišla do albuma enega samega izvajalca. Vsakemu poznavalcu drzne, a plesne elektronike je Hessle Audio (ne nazadnje tudi po DJ Grafitih Jelene Mikloš), znan kot trdnjava resnično eksperimentalne glasbe, ki jo vodi triumvirat Ben UFO-Pearson Sound-Pangaea. Kevin McAuley alias Pangaea je v tej nenadkriljivi trojici še najbolj zagoneten: v šestih letih je sprostil komajda osem izdaj, kar se v obdobju digitalnega izobilja zdi skorajda neverjetno. Vsi njegovi rezi, še posebej Memories in Router, pred časom pa Hex, so nenadomestljivi mejniki v razvoju drugega vala dubstep zvoka; in medtem ko je večina njegovih sodobnikov že zdavnaj presedlala bodisi na pomehkužene house simulakre ali bizarne r&b odvode bodisi v najbolj odmevne techno kovačije, je njegov prehod v techno estetiko še najbolj naraven, legitimen in pristen. In zbirka komadov Release, ki jo bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, je ključen dokument te mehke tranzicije.

Nikoli ni bila skrivnost, da je Pangaea producent plesne elektronike, in Release cilja ravno tja – na plesišče. Pa vendar je že v prvih 10 minutah plošče jasno čutiti, da se s svojim novim delom odmika od tople, čustvene palete s 2-step skeletom. Mikro harmonije, ki so prevevale prejšnje kompozicije, so ostružene; toplina je odžagana, melanholija pa odstavljena v prid nesramno basirani napredni elektroniki. Če bi iskali skupni imenovalec, bi to definitivno bilo obdobje abrazivnega dnb zvoka takoj po pregovorni smrti jungla, recimo Nicov No U-Turn. Z raznolikimi hibridi gromkih dubstep korenin, premeteno narezanih vokalov in uk hardcore energije, in celo namigov nekaterih sodobnejših hiperkinetičnih zvokov, pa Release definitivno zadane žebljico na glavico. Četudi se tole naštevanje morda zazdi kar kot talilni lonec nostalgije, McAuleyu uspe v popolnosti ujeti duh časa, v katerem se trenutno nahajamo.

V obdobju razvodenele, raztelešene Burialove zapuščine je namreč mišičasta skeletna struktura, podprta z intenzivnim raziskovanjem basiranih zvokov (še posebej zapostavljene bassline estetike), pozornost detajlom in izredna tehnična izurjenost ravno tisto, kar ga znova utrjuje kot enega vodilnih britanskih producentov. Pangaea se je na tej plošči enostavno odločil zapustiti svoj prejšnji zvok, svojo cono udobja, in se podati v techno, kot ga sam tudi vidi. Release v končni fazi predstavlja impresivno raznoliko ploščo, ki uhaja nadzoru svojega ustvarjalca in vključuje tako ragga namige kakor globoki halfstep, ne da bi se ponavljal ali posnemal kogarkoli v igri.

Današnja Tolpa je po besedah Ben UFOja ''plošča, ki deli ljudi na dve skupini'', s čimer se definitivno strinjam. Špartanska, svinčena in brutalna kot je, bo zmedla vsakogar, ki ni zrasel ob sinkopiranih in vesoljskih strukturah londonskega podzemlja. Ko radikalno pritisne, pritisne all-in. Je pesimistična, temačna in iskrena izjava enega najbolj brilijantnih ustvarjalcev v krogu ljudi, ki so si sloves in spoštovanje prislužili ravno ob dejstvu, da se ne prilagajajo, ne posnemajo, ne sledijo in ne podrejajo. Ravno s tem pa ustvarjajo prostor novim zvokom, novi zvočnosti, novim interpretacijam in ne nazadnje prihodnosti popularne glasbe.