Pariah: Here From Where We Are

Houndstooth, 2018

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo in v poslušanje ponujamo prvo dolgometražno ploščo britanskega producenta, ki se predstavlja pod psevdonimom Pariah, ploščo, naslovljeno Here From Where We Are. Kljub dejstvu, da je plošča debitantski izdelek, je obenem tudi ali predvsem znanilec povratka. Arthur Cayzer, ki stoji za imenom Pariah, ni kakšen mulec, ki bi presenetil že s prvim izdelkom. No, čeprav se je to pravzaprav zgodilo pred osmimi leti z EP-jem Detroit Falls, ki je izšel pri slavni belgijski založbi R&S. Tej prvi izdaji je Pariah dodal še dva izdelka, didžejal, kaj hitro pa pozornost z lastnega projekta preusmeril v Karenn, live techno dvojec, v katerem se je združil z Blawanom.

Pariah je s Karenn v obdobju med letoma 2011 in 2014 ponudil še zadnje producentske čarovnije, potem pa - v nasprotju s splošnimi pričakovanji, utemeljenimi na dotedanjem nizanju uspehov - ustvarjanje kratko malo pustil ob strani. Kljub ustvarjanju v takšnih časovno zgoščenih fazah pa mu lahko pripišemo redek občutek za širino in niansiranje glasbenih del. Zanimivo je tudi dejstvo, da je kot producent ujel kar dva žanra ravno v začetkih hajpanega vzpona. Najprej različice UK bass scene z lastnim projektom in nato še ob ponovnem vzponu surovega industrial analognega techna s Karenn.

Predvsem v povezavi z njegovim ustvarjanjem pod imenom Pariah je bil Cayzer deležen nekaj kritike neoriginalnosti, kljub temu da so isti kritiki izrazito močno hvalili njegove sposobnosti originalne interpretacije žanra. Z albumom Here From Where We Are pa se pojavijo spet nove kontradikcije. Pariah je svoj izraz zdaj v celoti preselil v linijo newagerske ambientalne glasbe in za album našel ustrezno domovanje pri založbi Houndstooth, od katere smo vajeni avanturističnejših izdaj.

Album Here From Where We Are je najzanimivejši ravno v kontradikcijah, ki jih odpre. Na najbolj osnovni ravni je absolutno nasproten izrazu, kakršnega smo bili pri Pariahu vajeni poprej. A to je lahko le dobro, saj nam prelom s starim ponudi možnost odkrivanja popolnoma novega zornega kota v delo producenta. Kontradiktoren je album tudi v svoji perceptivni utopiji, ustvarja namreč le popolne zvočne slike. Komadi, ki delujejo kot črtice, vsebujejo valujoče sintovske linije in zvoke žuborenja, cvrčanja, čivkanja, torej zvoke, ki si jih običajno predstavljamo predvsem v kontekstu prvobitne naravne idile. V takšnem občutenjskem svetu mu je še najbližji album The Velocity of Love ustvarjalke Suzanne Cianni, ki je svojo ploščo posnela v poklon ljubezni svojega življenja. Pariahov album je prav tako osebna reč, bil naj bi predvsem izraz različnih osebnih refleksij skozi leta. Seveda se posledično zdi, da se v svoji utopiji ne zaveda kontradikcij realnega sveta, ki je po pravici povedano precej shitty.

Splošno razpoloženje plošče je torej pozitivno, a to ni glasba, ob kateri bi vzneseno dvigovali roke v zrak, prej je ena velika poletna melanholija, kakršno še najbolje uprizori komad Conifer. Tretja kontradikcija plošče pa je dejstvo, da ji v nasprotju z veliko večino izdelkov trenutnega mini preporoda ambienta ne umanjka edinstvenosti. Pariahov osebni svet se tu lepo preslika v določeno univerzalnost popolnega stanja, ki deluje primerno newagerskemu moodu.

Če se na tem mestu vprašamo, kakšno glasbo dejansko poslušamo, bomo z odgovorom lahko zadovoljili le obupno romantične duše. Svet, ki ga gradi Pariah, je svet, ki bi recimo obstajal, ko bi Kubrickove široke in kompleksne kadre prelili v zvok. Podobno kot pri filmskem ustvarjalcu so komadi močni, ker se razvijajo skozi celotno dolžino trajanja, rdečo nit pa peljejo eden v drugega z naravnim, neposiljenim tokom. Občutek glasbenega potovanja izboljša še dramski trikotnik, ki vrhunec postavi v sredino albuma s skladbama Linnaea ter At The Edge.

Čeprav PR za Here From Where We Are razpreda o producentu, ki ni bil omejen z normami in pričakovanji – tako v smislu časovnih okvirov kot stilskih usmeritev –, je zanimivo, da je Pariah že tretjič več kot uspešno zajahal začetni val žanrskega hajpa, ne da bi to eksplicitno načrtoval. Morda pa svet zares potrebuje več producentskih kameleonov in muzike, ki prefinjeno briše tanke linije med prisiljenim kičem in eskapističnimi utopijami ambientalne glasbe.