PARQUET COURTS: SUNBATHING ANIMAL

What's Your Rupture? / Mom & Pop, 2014

Parquet Courts so brooklynska štiričlanska zasedba, ki jo sestavljajo brata Savage, vokalist in kitarist Andrew in Max na basu, k slednjima se  pridružujeta še vokalist in kitarist Austin Brown in basist Sean Yeaton. Z neobičajčno rock godbo, ki jo definira dihotomija med agresivno vokalno držo in prizemljenimi akustičnimi prijemi, nas tokrat pozdravljajo s svojo tretjo ploščo Sunbathing Animal, ki je v letošnjem juniju izšla pri založbo What's Your Rupture? in si nedolgo za tem izborila 55. uvrstitev na ameriško albumsko Billboard lestvico. Pred omenjenim izidom je minilo skoraj dve leti, odkar so izdali svoj drugi album Light Up Gold.

Projekt je skupek zvočno razmeščenih fragmentov, v katerih so dinamične kitarske prijeme združili z ubesedenimi odzivi na brezpredmetne poskuse razreševanja situacij, ki že od samega začetka zavračajo kakršnokoli zunanjo intervencijo. Pri iskanju osrednje zamisli na albumu lahko poslušalec hitro zaide, saj se stališča o določenih temah razhajajo že znotraj posamičnih skladb. Idejni dialogi, ki so se vzpostavljali ob formuliranju tekstov, se nanašajo na poteze posameznikov, ki iz krempljev družbene apatije suvereno stremijo k samostojnemu udejstvovanju. Četudi nekoliko cinično, se zamišljeni protagonist v skladbi Instant Disassembly po potrditve in nasvete zateka k »Mamasiti« in tako poskuša ubežati zadušljivi družbeni klimi.  

Če smo omenili, da zastavljenemu projektu primanjkuje osrednja vsebinska podlaga, se situacija obrne, ko govorimo o strukturi albuma, saj na njegovo koherentnost vplivajo besedila, ki so bila v procesu nastajanja Brownova ključna zadolžitev. S sprevračanjem in reinterpretacijo je Brown agresivno posegel v lastne, predhodno že zapisane zamisli ter oblikoval anti-strukturiran način podajanja le teh. Posledično je bila poslušalcu prepuščena  odločitev ali bo posamični skladbi sledil, kot da ima, zavoljo določenih ponovljivih fraz, klasično strukturo s kiticami in refrenom ali ne.  

Anaforična struktura izvedbe, ki posledično narekuje vsebino, prevladuje posebno v skladbi Always Back in Town, v kateri protagonist nikoli zares ne obišče mesta, temveč poslušalcu daje vtis, da se namerno vedno znova vrača k nerazrešljivi situaciji. Če pomislimo dobro, trenutno obstaja trend, da se sleherni posameznik znajde v kopici takšnih situacij, s čimer si zagotavlja psihično udobje na eni strani in družabni primanjkljaj na drugi. Žalost je udobno čustvo, s katerim se posameznik navadno izolira od okolice, medtem ko po drugi strani v njej uživa, dokler ne začuti, da je potrebno napraviti določene spremembe. Posamezniki se s specifičnimi  mišljenji združujejo v različna idejna polja, medtem ko se znotraj le teh s težavo ujamejo, saj en drugemu neredko očitajo odsotnost izvirnosti in kreativnosti.

Z bežnim pregledom skozi seznam skladb, bi od istoimenske skladbe na albumu Sunbathing Animal marsikdo, morda, namesto razjarjene realizacije pričakoval štiri minute trajajoč malo besedni akustični odzven. Če za trenutek odmislimo ljubke hišne ljubljenčke, ki se v sončnih žarkih valjajo na tleh domačega balkona in si v misli raje prikličemo pašno žival, ki je na lokaciji, kjer se pred soncem ne more skriti, njihova reakcija postane smiselna. Poslušalca enolični kriki Savagea, ki so pogojeni z neobičajno lirično strukturo,  seznanjajo z nezavidljivim položajem, ki se mu redki uspešno izmaknejo. Skladba je uspešen poskus razlage človekove nestrpnosti, ki jo včasih povzroči njegova nezmožnost uživanja v njegovem lastnem udobju. Z njo povezana je tudi ideja o nezmožnosti pobega iz nevzdržne situacije, ki je v skladbi izražena skozi verz »I want to flee, but I can only stare«.  

Posameznik, ki se odloči za poslušanje  plošče v celoti, se lahko nekje v sredini plošče začne spraševati o verjetnosti opuščanja dinamike v skladbah. V to ga lahko po eni strani nagovarja Savageov glas, ki po poslušanju prvih šestih skladb deluje enolično, mogoče celo nekoliko prisiljeno. Na drugi strani se poslušalec sooči z minimalistično instrumentalno izvedbo, ki povsem nenačrtovano spominja na številne kitarske aranžmaje predhodno uveljavljenih zasedb, kot so Nirvana, The Hives, zgodnji Kings of Leon in drugi. Vendar je tisti, ki se prepusti plošči v celoti, ob koncu albuma nagrajen s skladbama Raw Milk in Into the Garden, s katerima se morebitne zamere, ki so nastale tekom poslušanja, povsem zabrišejo.