Patrick Higgins: Dossier

OTHER PEOPLE, 2018

Pred nekaj tedni smo lahko brali, kako je kultni ameriški proizvajalec kitar Gibson začel s stečajnim postopkom. Kar še ne pomeni popolno izginotje les paulk, temveč nujno prestrukturiranje poslovanja. Pa vendar naj bi v zadnjem desetletju prodaja kitar v svetu padla z enega in pol milijona na nekaj čez milijon kosov letno. Druga kultna znamka Fender naj bi imela okoli stomilijonski dolg, največji svetovni prodajalec kitar Guitar Center pa se danes lahko pohvali s kar 1,6 milijarde dolarjev dolga ...

»Ali kitare izumirajo?!« :'(

No, kitara je v 21. stoletju do neke mere gotovo izgubila mitološko vlogo znotraj mainstream pop kulture, najbrž pa tudi status najbolj uporniškega glasbila, na kateri je temeljila njena polstoletna privlačnost, od Chucka Berryja do Kurta Cobaina. Je zato kriv Guitar Hero? Morda Ed Sheeran? Ali gre to pripisati teslom, ki na vsaki žurki primejo za akustično, da bi spet zaigrali Wonderwall?

Kitarski bogovi so res že večinoma mrtvi ali upokojeni. Zato je v lanskem ekstenzivnem prispevku o zatonu kitar v časopisu Washington Post enainsedemdesetletni prodajalec kitar iz Nashvilla George Gruhn potožil, da potrebujemo nove kitarske heroje :'( … Dosti zajebancije, torej. Kot nalašč v nocojšnji Tolpi ekskluzivno predstavljamo novi solistični album newyorškega avantgardnega skladatelja, producenta in predvsem kitarista Patricka Higginsa, ki pri založbi Other People zvezdniškega producenta Nicolasa Jaara izide 1. junija. Predstavljamo torej svojevrstnega, pa čeprav bolj diskretnega kitarskega heroja. Glasbenika, ki zvočne potenciale kitare v kontekstu glasb in tehnologij 21. stoletja raziskuje s podobno raziskovalno žilico kot Fred Frith na albumu Guitar Solos 44 let prej.

Higginsa primarno povezujemo z eksperimentalnim zvokom zasedbe Zs, ene prodornejših avantgardnih newyorških formacij zadnjih let. Kot profiliran skladatelj eksperimentalne in sodobne klasične glasbe ter kitarist Higgins svoj inštrument resnično odpira navzven. Pravzaprav je njegova kitara bolj orodje. Lahko bi rekli personaliziran inštrument in kontroler v enem. Njenih neodkritih muzikalnih potencialov se ne loteva s klasičnimi tehnikami prepariranja, torej fizičnega manipuliranja inštrumenta. Zven Higginsove kitare nastaja v kombinaciji novih glasbenih tehnologij in analognih efektov.

Album Dossier sestavljajo štiri v celoti v živo odigrane, bržkone pol komponirane pol improvizirane skladbe. Po dveh letih piljenja so bile ob izteku leta 2016 končane in posnete v enem šusu, brez popravkov ali overdubov. Vsak zvok na albumu sproža nihanje strun njegove stratocasterce. Naj zato vsaj na kratko razložimo proces muziciranja. Album temelji na kakofoniji samplov in sintetiziranih zvokov, ki jih Higgins sproža z na kitaro vgrajenim MIDI vmesnikom. Njegovo igranje je zmes klasičnega brenkanja in svojstvene tehnike žive elektronske manipulacije kitare ter nanjo vezanih MIDI sprožilcev v kombinaciji z računalnikom in efekti, denimo z wahom, klasičnimi Moog škatlicami, Bossovim digitalnim delayem, harmonizatorjem in kompresorjem ter polifoničnim SUPEREGO Synth Engine-om, ki emulira igranje sinta in omogoča številne manipulacije.

Na nek način gre torej za poskus reinvencije kitare kot inštrumenta. V tem smislu je Dossier dobesedno dosje Higginsovega raziskovalnega procesa. V tem ni nujno izbor najboljše zvenečih jammov, pač pa predvsem predstavitev čim širšega spektra tekstur, zvenov in zvokov, ki jih njegova tehnika igranja omogoča. Obenem je album tudi igrivo vprašanje na temo procesov muziciranja na električno kitaro. Kot celota v štirih dejanjih album po enovitem poslušanju deluje povsem koherentno, vendar kljub temu menimo, da se intrigantnost plate Dossier primarno odraža v samem procesu nastajanja Higginsove glasbe. Mislimo na tisti občutek anticipacije ob poslušanju živega igranja, ko nas zaradi odsotnosti oprijemljivih struktur za vsakim vogalom čaka presenečenje. Dossier terja globoko, introvertirano poslušanje, ki je včasih bolj, včasih manj nagrajujoče. Skozi celoten proces pa se poslušalec ne more znebiti dvomov, ali je to, kar slišimo, res električna kitara.

Prav kombinatorika vseh naštetih elementov Higginsu omogoči grajenje zvočnih blokov in podvajanje različnih tehnik igranja. Strukturo kosov nakaže že uvertura Flat File. Skladbe se večinoma gibljejo med teksturno bogatim dromljanjem, emulacijami sintovskih zvokov, resnimi nojzerskimi momenti, kakofonijo raznorodnih samplov, ki zvenijo, kot bi Higgins igral konkretno glasbo, ter minimalističnimi arpeggii v slogu Terryja Rileyja. Higgins vse te dele neopazno spaja v unikaten dosje električne kitare v 21. stoletju, kar še najizraziteje uteleša osemnajstminutna sklepna skladba White Lie, ki je tako hommage tradiciji ameriškega minimalizma kot tudi hommage sodobnemu strunarstvu. Na določenih mestih, denimo v skladbi Pitch Black, s katero v ospredje za dalj časa prihajajo sozvočja abstraktnih semplov in abrazivnih atonalnih brenkanj, poslušalec morda izgublja zmožnost aktivnega sledenja procesu muziciranja. Še vedno pa lahko špekuliramo, da gre za precej drugačno doživetje kot ob koncertnem doživetju Higginsove glasbe, za kar se priložnost ponuja že jutri. Higgins bo namreč ploščo predstavil v sklopu spremljevalnega programa festivala Druga godba v Pritličju.

Dossier je tako obenem študija in umetniški objekt, ki niha med (pre)intenzivnim in najbolj blagodejnim kitarskim zvenom ter vsemi analogno-digitalnimi manipulacijami. In v svojem igrivem početju gotovo zadovoljiv odgovor na teženje fotrov, ko pravijo: »Make guitars great again!«