PATRICK HIGGINS: Social Death Mixtape

NNA Tapes, 2015

Patrick Higgins je v krogih ustvarjalcev eksperimentalne glasbe že znano ime. Poleg tega, da sestavlja tretjino avantgardnega, žanrsko presegajočega tria Zs, pa je ta Newyorčan svoje ime v zadnjem času ukoreninil tudi kot moderni komponist. 

Če smo ga sprva spoznavali skozi njegovo efektirano kitarsko virtuoznost, se Higgins zadnjih nekaj let vidno ukvarja s širšim spektrom glasbene prakse. Poleg producentske vloge pri Future-Past Studios nam že njegovi zadnji dve albumski izdaji hitro izrišeta sliko glasbenega raziskovalca. Medtem ko se je na izdaji STEREO iz leta 2013 ukvarjal s tehniko predvajanja kitarske kompozicije z dveh glasbenih nosilcev hkrati, je imel na drugi kot komponist dvojno vlogo. Njegovo delo String Quartet No.2 je v prvi polovici albuma ozvočil godalni Mivos Quartet, v drugem pa je še Higgins sam predstavil svojo računalniško kompozicijo Glacia. 

Kot dokazno gradivo nadaljnjega eksperimentiranja pa služi njegova najnovejša izdaja, naslovljena Social Death Mixtape, ki jo je nedavno izdal pri ameriški založbi NNA Tapes. Kako si interpretiramo naslovljeno socialno smrt, naj bo prepuščeno našim predstavam, besedo mikstejp pa lahko vzamemo kar dobesedno. Za terminološko razliko od kompilacije je bil mikstejp po navadi sestavljen po osebnem okusu in na posnetih kasetah. Za razliko od teh pa Social Death Mixtape beleži izbrano Higginsovo šestletno preteklost, na kateri izkazuje svoja nadaljnja glasbenokompozicijska nagnjenja. Ta se definitivno ne gibljejo pretirano v polju radiofonične glasbe, temveč se prepuščajo širinam zvočnega eksperimentiranja. Z uporabo mešanice nekaterih inštrumentov klasične glasbe, elektronskih generatorjev ter sintetizatorjev zvoka ustvarja razpuščen kompozicijski kolaž komadov mešanih dolžin. 

Že otvoritvena skladba samega albuma »Pattern Select« nas nemudoma ponese v programirani svet arpeggiastih vzorcev. Ti skupaj s kontrastnim ozadjem ustvarjajo vzdušje, ki spominja na glasbo liričnih dokumentarcev komponista Phillipa Glassa. Že naslednja skladba »Erotic Apocalypse« je sestavljena iz težko predvidenih elektronskih šumov, ki motijo svoj lasten tok, kot opišejo na NNA Tapes. Kompozicijska tehnika skladbe nas lahko spominja na »šaltanje« radijskih postaj med razvlečeno vožnjo z občutkom, da je povsod ista neposlušljiva glasba, le da je v ozadju vsega Higginsova eksperimentalna logika. 

Omenjenima skladbama sledi segmentna trojica zgolj godalnih skladb »Curves, Points, Lines«. Spekter violin prvih dveh izrisuje polinomične grafe in prikazuje igro tonskih vzponov in padcev. Tretja skladba v tem segmentu pa se začne kot dolga ponavljajoča uspavanka, kot bi si jo za spanje sestavil Henry Flynt, ki je znan po solističnih violinskih »jivih«. Higginsova uspavanka se po razbrazdanem koncu utiša s počasnim prehodom v basovsko monotonost.

Da se na albumu sliši Higginsova širina eksperimentalnega ustvarjanja, priča tudi odsek skupinske improvizacije s koncertnega nastopa v Oberlinu, ko je z laptopom nastopal skupaj z Mivos Quartetom. Temu posnetku sledita še dve klavirski kompoziciji, ki spominjata na dela Američana Conlana Nancarrowa, ker se gibljeta v sferi igranja nad človeškimi telesnimi zmožnostmi. Končna skladba albuma »The Language of Flowers« pa beleži še njegovo samostojno kitarsko ustvarjanje ob spremljavi računalniško generiranih lomljenih ritmov.

Kar pa je bistveno pri Higginsu in Social Death Mixtapu: gre za medijski format in za ustvarjalčev stejtment v medijski obliki. Na ponovno obujenem mediju in formatu, ki je nekoč nakladal disko uspešnice, lahko pozorno uho danes prej sliši eksperimentalno pestrost posamičnih skladb in na isti način, le v drugi estetiki, uživa v njihovi celoti. Higgins na ta način razkaže svojo preteklo večstransko glasbeno ukvarjanje, ki ga umešča v gibanje vsestranskih umetnikov, ki uspešno nadaljujejo ameriško eksperimentalno tradicijo.

Žanr: Komponirana eksperimentalna glasba, na trenutke polna lepote, prej podobna uspavanki za lahko noč in povsem "neeksperimentalnega" značaja; na drugi strani pa svoje-estetska, polna raznovrstne glasbene prakse, kar pa pomeni, da se splača za globji vpogled še kako reč prebrati ob tem. Predlagam: http://nnatapes.com/available-releases/patrick-higginssocial-death-mixta....

Patrick Higgins je sicer kitarist avantgardne skupine Zs, ima nek kitarsko-bobnarski duo Animal še iz leta 2007, uveljavlja pa se kot naslednik ameriške eksperimentalne tradicije.

http://www.patrickhigginsmusic.com/works.html