Paul White: Watch The Ants vs. Sampha: Dual

One Handed, 2013
Young Turks, 2013

Praktično naenkrat smo dobili dve težko pričakovani mali plošči ne ravno najbolj hajpane veje britanske elektronske scene. No, v resnici, ožje londonske scene. Prva je začuda šele kratkometražni samostojni prvenec vokalista Samphe. Začuda, ker se samosvoj mladenič samozavestno dokazuje že zadnja tri leta, najbolj na očeh javnosti in najbolj intenzivno v navezi z zvezdniškim producentom SBTRKT-om, pa tudi s prav tako zvezdniško pevko Jessie Ware, nedolgo tega pa ga je angažiral celo zvezda letošnjih poletnih večerov, Drake. Sampha je tako kot vokalist pa tudi kot producent pod reflektorji že dolgo, a Dual je šele njegov prvi EP, ki ga je v celoti sam tudi produciral.

Druga mala plošča, ki je na posluh v današnji Tolpi Bumov, pa je prišla z naslova veliko bolj izkušenega producenta Paula Whitea. Watch the Ants so promovirali kot njegov najbolj dovršen, najbolj spicajzlan izdelek doslej. Na njemu poleg Whiteovega očitnega obvladaštva slišimo tudi štiri izjemno posrečeno izbrane raperje. Še najbolj pričakovano je sodelovanje z detroitskim nergačem, tokrat sicer v malo manj nergaški formi, Dannyjem Brownom. Ta bo v kratkem izdal enega najbolj pričakovanih raperskih albumov leta, na katerem bomo slišali seveda tudi Whiteove bite, saj naj bi bil prav on Brownov najljubši producent. Potem so tu še en prepričljivejših rimometalcev mlajše generacije Homeboy Sandman, robustni veteran Sean Price in britanski grajmaš Trim.

Primerjava obeh projektov je možna zgolj v kontekstu londonske etnografije. Tako Paula Whitea kot Sampho najdemo namreč na tistem delu lokalne scene, ki se mu je nekoč reklo leftfield, torej levo polje. Oba delujeta tudi pod okriljem nišnih založb, One Handed in nekoliko bolj izpostavljene Young Turks. Estetsko pa sta izdelka precej različna. White nadaljuje svoj pohod po psihadelično tlakovani "beats" panorami, medtem ko Sampha stavi na klasični songwriting novosoulerskih balad.

White je znan kot obsesivni piflar, ki najraje tiči v svojem studiu, tudi po cel teden brez prestanka. Sam pravi, da mu gre precej na živce, da mora med tem, ko dela, tudi spati. In da v življenju poleg sekanja semplov in klepanja bitov uživa samo še v surfanju. Njegova predanost daje resne rezultate, saj so njegove produkcije vedno popolnoma fokusirane in kompaktne. Watch the Ants je prišel v idealnem formatu desetih posnetkov, slaba polovica od tega vokalnih, in je nedvomno eden vrhuncev njegovega opusa. White se še enkrat dokaže kot eden najinovativnejših producentov drugačnega hiphopa, ki se vedno poštemplja s takoj prepoznavnim pečatom v ohlapnem žanru, ki je postal že pravi mali trend. Tokrat se White preizkusi tudi na raznih za hiphop producenta nevsakdanjih inštrumentih, kot so kalimba in razna afriška tolkala, seveda pa je zraven tudi pričakovan nabor synthov, od Mooga do Korga.

Sampha je bolj konservativen. Glavno vodilo je dvojček klavir - vokal, a klasična popevkarsko baladna kombinacija nas ne sme zavesti, saj posnetki niti približno ne dajejo lažnega občutka "živosti". Klavirji so rezani, lepljeni, procesirani. Sampha se še enkrat izkaže kot zverziran pevec in eleganten producent, ki pa le ni tako natančen kot White. Nekateri posnetki delujejo kot le resnejši demoti, a hkrati recimo niso tako nespeglani kot nedavni neuradni album trendaša Jaia Paula. Bingljajo nekje vmes, kar je škoda, saj je Sampha res izjemen vokalist in tako se potihoma lahko vprašamo, ali ne bi bil Dual bolj prepričljiv izdelek, če bi mladi Londončan podlage zaupal svojim bolj izkušenim kolegom. A bolj bode v ušesa, da je mala plošča res mala. Na njej slišimo v resnici le pet med seboj nadvse podobnih rahlo melanholičnih sladkorčkov in če se Sampha že hoče tako zelo dokazati v vlogi producenta, bi glasno pozdravili dodatek še kakšnega inštrumentala.

Paul White : Sampha, ena : nula? Ne, v resnici si s primerjavo ploščkov ne moremo kaj prida pomagati, saj gre za precej različni zvočnosti dveh izvajalcev sicer istega miljeja, a v precej različnih obdobjih dejavnosti in nenazadnje, le stežka bi primerjali protestantsko piflarskega producenta in suvereno stiliziranega vokalista. V bistvu je skupna recenzija možna prav zato, ker sta oba skoraj nevrotično natančna v svojem delu, ker sta oba izdala mali plošči v istem tednu, predvsem pa, ker sta oba ključna pripadnika ohlapne in izjemno (žanrsko) razvejane londonske scene, ki je v resnici precej manjša kot se zdi na prvi pogled in posluh.