Payton MacDonald, Billy Martin, Elliott Sharp in Colin Stetson: Void Patrol

Infrequent Seams, 2022

V tokratni Tolpi bumov poslušamo prvi izdelek novonastalega benda, ki bi ga tako pred kot po preposlušanem veljalo bolj kot žanrsko umestiti geografsko oziroma scensko. Gre za super-skupino, ki ji zahvaljujoč tematiki plošče lahko imenujemo zvezde.

Void Patrol je kvartet, ki je nastal v enem od mnogih glasbenosocialnih krogov, formiranih na ameriški avantgardni, eksperimentalni jazzovski in minimalistični sceni. To v mnogih aspektih, tudi preteklega pokrivanja na Radiu Študent, osredinjajo ljudje, ki gravitirajo na New York. Tako je tudi v tem primeru, ob reki Hudson se ob precejšnjem časovnem razponu – od konca sedemdesetih pa do današnjih dni – križajo glasbene poti saksofonista Colina Stetsona, bobnarja Billyja Martina, kitarista Elliotta Sharpa in tolkalca, marimbista Paytona MacDonalda.

Glasba / Tolpa bumov

Billy Martin: G U I L T Y

Billyjevi beati

Dušan Bulajić

 / 9. 8. 2020

Ob omenjenih verjetno poznavalci že strižejo z ušesi, a še bolj kot magnituda glasbenikov v oči bode širina združenega. Na kratko – pobudnik in avtor koncepta je MacDonald, tolkalec srednje generacije, ki izhaja iz orkestrske postmoderne klasične glasbe, na sceno pa je stopil že v začetku dvatisočih, med drugim tudi kot član orkestra Stevea Reicha, pionirja minimalizma. Kljub temu je plošča Void Patrol šele njegova peta v skoraj dvajsetletni karieri. Druga polovica ritma je v domeni Billyja Martina, izredno konsistentnega, širokega bobnarja, čigar opus od preboja v devetdesetih letih z zasedbo Medeski Martin & Wood pokriva vse od jazza do klasične kompozicije.

Glasba / RŠ recenzija

ELLIOTT SHARP

I/racionalni recital

Anže Zorman

 / 11. 11. 2013

Kitarist je Elliott Sharp, še ena glasbena starosta. Sharp je oral ledino še ob koncu sedemdesetih, ko se je s freejazzovskimi predispozicijami usidral v tisto eksperimentalno sceno v newyorškem downtownu in skladal moderne klasične kompozicije. Odtlej dalje je obseg njegovega glasbenega vesolja praktično neizmeren, a ob štiridesetletni, izredno kreativni karieri, izpostavimo ob njegovem projektu Carbon dejstvo, da osemnajst primerkov leta 1987 v Jugoslaviji neuradno izdanih kaset s posnetki njegovega nastopa v Križankah še danes velja za glasbeni gral. In nenazadnje je tu Colin Stetson, absolutni težkokategornik, saksofonist. Stetson, ki pokriva stadionske bende, kot je Arcade Fire, je rasel na kitarski glasbi in igra v bendu Ex Eye, a izvira iz klasične glasbe ter kompozicije, posledično pa ustvarja zelo specifično solo glasbo in nastope, na katerih preizkuša lastne, zelo obsežne meje. Poleg poti se na plošči Void Patrol, sicer izdani pri založbi Infrequent Seams, v glasbi združijo omenjena, izjemna glasbena ozadja, ki pravzaprav omogočajo posnetek.

Glasba / Tolpa bumov

COLIN STETSON: New History Warfare Vol. 2: Judges

To je težko jazz, ne more biti pop, še najmanj pa je lahko elektronika. To je solo saksofon!

Jaka Špiler

 / 18. 9. 2011

Fantje so se v svoje ozvezdje povezali med pandemijo pomladi leta 2020 s pomočjo interneta. MacDonald je z marimbo avtor osnutkov oziroma spodnje plasti skladb, na katero je potem na daljavo snemal eden od preostalih glasbenikov. Skladbe so šle tako naprej v krog in rezultat je pet kosov s povprečnim trajanjem desetih minut, v katerih MacDonald izhodišče išče s pripravo dromljajoče podlage, precej repetitivne, a hkrati kompleksne in variabilne. V navezavi nanje se pridruži Martin, mestoma gruvi, mestoma svoboden, na bobnih in drugih tolkalih sijejo Billyjeva razkošna ozadja v jazzu in funku ter zadolžitve za ploščino prizemljenost v poliritmijah in gruvu.

Ta nenavadni drone je največja odlika plošče, čeprav Elliott in Stetson blestita, predvsem pa v svojem prekrivanju. Stetson s svojo že zelo čislano, skoraj neverjetno tehniko, Elliott pa ob hrupnih kitarskih improvizacijah tudi z domišljeno uporabo elektronskih komponent plavata v širjave. Naslovom skladb z imeni zvezd primerno … gradita nekakšne zvezdne oblake, ozvezdja. Prostor za improvizacije je porazdeljen, v dobršnem delu plošče se bojsi v izstopanju izmenjujejo, skoraj po jazzovsko. V veličastno intenzivnih, ekstatičnih momentih praktično vsakega komada pa se četverec prekriva, dopolnjuje ter kroji dinamiko in ravnotežje plošče. To je kljub nagnjenosti k svobodi, trušču in avantgardi zasidrano v dromljajočem gruvu. Medzvezdno potovanje Void Patrol je obširna, kompleksna in zahtevna izkušnja, v njem se splača uživati v enem kosu in večkrat, a morda je njegova učinkovita narava nekoliko neosebna.