PEACHES: Rub

I U She, 2015

Peaches, one woman akt »electroclasha«, še ene izmed novodobnih skovank, ki opisuje mešanico dance glasbe in electro popa. Neotesana Kanadčanka Merrill Nisker ni več mladenka, saj je od njenega »The Teaches of Peaches«, ki ji je prinesel širšo medijsko pozornost, minilo že petnajst let. Merrill je tudi glasbenica, vendar jo je v glasbo prineslo iz gledaliških voda, in če le malo pogledamo po youtube posnetkih ali njeni biografiji, ugotovimo, da je v osnovi performerka, torej celostne javne podobe pri njej ne gre zanemariti. Nenazadnje tudi sama pove, da hoče glasbo spraviti v nekakšen kontekst, ne le, da stoji sama zase.

Njeni nastopi so polni perverznih implikacij in grotesknosti in glasba je tam le ena od prvin, podpora. Zato izključno v glasbenem smislu album ne zdrži. Če je »The Teaches of Peaches« leta 2000 še imel nekaj šok konotacije, je na novi izdaji čutiti izrabljenost.

Vsebuje še vedno razuzdana in direktna besedila, ki so, bolj kot globoke, introvertirane misli, glasna skandiranja oz. je njihov “statement” možno iskati v celotnem konceptu. Pa še to ne v konceptu plošče, ampak umetnice oz. znamke Peaches. Z njeno direktno seksualnostjo, objektivizacijo, ki si jo lahko privošči ravno zato, ker je ženska, ter v prebijanju in mešanju spolnih identitet. »Peaches« je namreč neizprosna do obojih, v “Pickles” pravi: ”At the dawn of a Summer I give birth to a bad girl Without a motherfuckin' epidural.“ Sicer se ravno tukaj prvič spotakne ob svojo nogo, če se le  spomnimo naslova njenega albuma »Fatherfucker« iz leta 2003, o čemer bomo še rekli kako kasneje. 

Plošča ima več hiphop in r'n'b momentov, kljub vsemu pa ostaja punkersko razrvana, brez kitare. Tekste podaja nekje med govorjenjem in rapom, redkejšim petjem in vse skupaj najbolj vžge v naelektrenem napol kričanju. Electro dance je poganjalec energije, včasih uspešen, spet drugič se zdi, kot da je preprosto vse drugo spodletelo in rešuje skladbe z naelektrenimi cheap beati. Kar nekaj skladb na albumu ne zmore prestopiti praga vsaj povprečnosti, kljub featuringom s »Kim Gordon« ali »Feist«. Na nekaterih delih je Merrill tudi verbalno okorna, linije in besedila doprinesejo k enoličnosti zvočne podobe, tako na primer “How you like my cut” ni prav nič »catchy«, kaj šele “Sick in the Head” s svojo motečo melodijo.  

Po drugi strani pa je na plati nekaj trenutkov, ko se poslušalcu zazdi, da je artistka našla svežo kombinacijo seksualnega terorja. Edina skladba, ki v celoti izstopa tako z besedilom kot z zvokom, je “Free Drink Ticket”. Na tej skladbi se poklopi prava mera temačnosti in agresije, ki jo podkrepi z nizkim tonom govorice in napetim grozečim glasbenim vzorcem, medtem ko je pri drugih skladbah le občasno zaznati prepričljive momente. Takšne najdemo na primer v skladbi “Pickles” ali pa “Dumb Fuck”, a jih uničijo predvidljivi beati, generični prehodi, poceni zvoki ter odvratne fraze. In to ne odvratne v smislu negativnega šoka, ampak v smislu neumnega ponavljanja, ki se na čase ne loči od tega, čemur naj bi Peaches nastavljala ogledalo oziroma, če jo na tem mestu kar citiramo: “I call it as I see it, fuck that cheap rhetoric”.

Dramaturško skozi album poslušalec pade v orgijo, v zmes drame, absurda in provokacije. V igro plehkosti, opolzkosti in nadvlade, kjer se ukazuje in daje brezsramna navodila. Tovrsten jezik še ne naredi koncepta in lahko izpade zelo neprepričljivo, če je sam sebi namen, igra s kontekstom pa zahteva veliko pazljivosti in dopolnjevanja. Na posluh se skladbe na albumu hitro sprevržejo v poceni različico iste strani kovanca, predvsem in najbolj ravno zato, ker skladbe glasbeno ne stojijo samostojno. In tu gre navsezadnje vendarle za poslušanje. Dovolj je, da je vsak nivo - družbeni kontekst, zvočna podoba in besedila -, ki ga želi izvajalka povezati, malo slabše zastavljen, pa se akt hitro obrne v slabo kopijo, oziroma sam v svojo burlesko. Glasba se opira na kontekst, besedila na izvajalko, brez nje pa nekako pade osnovni steber. Ali je njena igra dandanes še res tako kontroverzna? Ali je kup jošk na odru dandanes še vedno tak šok? Navsezadnje živimo v času golote, seksualnega bombardiranja in takšen jezik se je pač že malo izrabil. Izgleda, kot da se je Peaches ujela v lastno mrežo. S prekomerno rabo »suckov«, »fuckov« in »dickov« je ravno temu aparatu odvzela moč.

Na nek način podobna Lydiji Lunch, vendar niti malo tako markantna, po drugi strani spominja njena agresivna seksualnost na  Xiu Xiujev Angel Guts, vendar je veliko manj glasbeno intrigantna. Surov glasbeni izdelek je veliko premalo dodelan in razburljiv, da bi zaslužil vzdevek kontroverzen.